Države Beneluksa 2004

 

Po naporni zimi in ob dolgem čakanju na letošnji tour se nas je 5 rokovnjačev in 3 rokovnjačice končno odpravilo na tako želeno vsakoletno popotovanje. Letos so bile na vrsti severozahodne evropske države, poznane pod imenom Beneluks (Luksemburg, Nizozemska in Belgija). Na pot smo odšli Aleš in Aljaša, Tedi in Katy, Gogo in Koko ter Gapi in Urša na petih motorjih in s štirimi šotori.
Odveč so vse besede o napornih pripravah na popotovanje, zato se priprav v tem potopisu ne bomo lotili. Odhod 7 popotnikov se je pričel 09.07.2004 ob 4.00 uri zjutraj na Prevojah (ena članica, Katy, se je že nahajala v Luksemburgu, kjer je trenutno na delu v tujini). Po opravljenem obredu jutranje kavice ob 4.45 uri na bencinski črpalki, smo krenili do karavanškega predora, ki smo ga za primerno plačilo prečkali. Kljub zvezdnatemu nebu je pričelo rahlo rositi in zato smo raje krenili naprej. Prvi dan smo morali prevoziti tisoč kilometrov, da bi se še tega dne srečali s Katy. Kmalu nas je v Avstriji že pošteno ujel dež in čas je bil, da si navlečemo dežne kombinezone. Glede na barve smo se prelevili v Nemško (črni kombinezoni) in Češko (barvni) skakalno reprezentanco. Dež je kmalu pojenjal, vendar so tekočo vožnjo zagrenile luže na cesti in kar nekaj prometnih nesreč. V okolici Muenchna pa se je končno pokazalo sladko sonce, vendar ne za dolgo in kaj kmalu je pričelo ponovno deževati. Bližje smo bili Luksemburgu bolj je deževalo nato pa že v samem mestu končno ponehalo. Brez težav smo našli stanovanje naše Katy in se uspešno zasidrali za mizo, ki nas je že čakala polna dobrot. Tudi na fante ni pozabila in nam priskrbela doping (pivo). Da sta se lahko Tedi in Katy v miru ˇpogovorilaˇ smo ostali preživeli noč v sosednjem stanovanju, ki nam ga je prijazno odstopila Katyinina prijateljica Dajga iz Latvije, ki pa je trenutno preživljala svoj čas v Nemčiji. Po odlično prespani noči (nekateri smo spali celo na postelji) smo dopoldne malo degenerirali naša utrujena telesa. V popoldanskem času pa smo se odpravili na potep po mestu. Glede na to, da naša Katy preživlja svoj čas v mestu, z ogledom mesta ni bilo težav, vodička se je izkazala za odlično poznavalko mestnih ulic in znamenitosti. Ogledali smo si Adolfov most, Kraljeve vrtove, Rdeči most, Noterdamsko cerkev, spomenik Robertu Schumanu, staro obzidje, Samostanske vrtove in še bi lahko naštevali.Na poti proti našemu začasnemu prebivališču smo se ustavili še v bližnji trgovini, kjer so punce nakupile vse potrebne sestavine za pripravo večerje. Ta čas, ko so punce pripravljale večerjo, smo si ostali privoščili različne aktivnosti. Jaz (Gapi) in Gogo sva na primer ta čas malo »brala«. Po odlični večerji smo še malo debatirali in nato odšli na zaslužen počitek, kajti naslednji dan je bil čas za nadaljevanje poti (v polni zasedbi).
Kljub odhodu se zjutraj nismo ravno izkazali z zgodnjim bujenjem, v miru smo pojedli zajtrk, dekleta so pospravljala stanovanje, fantje pa smo pripravili vso potrebno opremo in jo navezali na motorje. Odpravili smo se proti Nizozemski, kjer nas je ponovno zajel dež, mimo Maastricha naprej proti Eindhovnu do najstarejšega mesta na Nizozemskem-Nijmegena, katerega smo si tudi površno ogledali. Tam smo se zasidrali v prelepem kampu s savno, masažo, jacuzijem,… Večer smo nato preživeli umirjeno s Hainekenom in pridno zaspali.
Zjutraj smo se prebudili v deževno jutro in prva misel je bila, da danes z odhodom ne bo nič, kajti nikomur ni dišalo podirati šotorov v dežju. Odpravili smo se v bližnje mestece na kavo. Šok, vsi lokali se odpirajo ob 16.00 uri z izjemo nekaterih manjših, ki imajo odpiralni čas »že« ob 13.00 uri. Na našo srečo smo našli neko pekarno, ki je poleg kruha ponujala tudi druge dobrote. Dež je medtem ponehal in odločili smo se, da nadaljujemo začrtano pot proti severu. Kaj kmalu smo bili na motorjih in ni minilo veliko časa, ko nas je ponovno pozdravil naš stalni prijatelj na poti, dež. Pot nas je peljala po prijetnem podeželju mimo mest Arnheim, Zwolle in Assen do naše najsevernejše destinacije, mesta Groningen. Tu smo si ponovno ogledali mestno jedro ter poiskali prijeten kamp, tokrat v mestnem parku. Rokovnjačica Aljaša je na današnji dan praznovala obletnico svojega rojstva zato sta Koko in Gogo odšla v mesto po rojstnodnevno torto ter dodatke za fante, drugi pa smo tačas postavili skupni tabor. Ob praznovanju nas je ponovno ujel dež, zato smo fantje z vojaškimi in taborniškimi prijemi postavili zasilno streho, da smo lahko nemoteno praznovali pozno v noč.
Zjutraj pa ponovno šok, tokrat za spremembo pozitiven, sijalo je sonce. Zaradi lepega vremena smo se odločili, da nadaljujemo s potjo ob atlantski obali. Gnala nas je misel, da bi v primeru slabega vremena pot ob morju bila prav zoprna. No, kakorkoli že, kmalu ko smo se odpeljali nas je seveda ujel dež, ki pa na našo srečo ni vztrajal prav dolgo, tako da smo si lahko v miru ogledali znamenite nasipe Nizozemske. Peljali smo se mimo Leuwardna, čez 44 kilometrski nasip Afsluitdijk in nato nadaljevali pot do Amsterdama mimo Hoorna. Glede na poznavanje mesta s strani našega predsednika smo takoj našli primeren kamp, kjer smo se zasidrali v bungalovu. Tokrat na zahtevo punc, ki so imele dovolj spanja v šotorih s stalnim deževjem. Odločitev se je kasneje izkazala za več kot odlično. Večer je potem minil po znanem receptu. Medtem, ko so nekateri že odšli na spanje, smo do konca vztrajali le še Koko, Gogo in jaz. Ker pa je bil wc oddaljen preveč od našega bungalova (beri 20m) smo po znatni količini hainekena na manjšo potrebo hodili kar za bungalov. Vse je bilo o.k., dokler si varnostnik kampa ni omislil psa in z njim izsledil Gogo-ta ravno takrat, ko se je olajšal. Seveda je sledila kazen v višini 10 €. :)

Zaradi utrujenosti smo jutro potegnili malo dlje kot ponavadi. Nato pa smo po obilnem zajtrku pričeli z ogledi znamenitosti. Prva znamenitost je bila na vrsti mesto Edam (sir Edamec), kjer je Urši uspel svojevrsten rekord v nakupovanju spominkov. Poleg spominkov smo si ogledali lokalno sirarno in okušali vse vrste sira nato pa obsedeli na mestnem trgu v lokalčku, kjer nas je ponovno ujel dež. Seveda se ni nihče spomnil s seboj vzeti dežne kombinezone, zato smo si že vsi mokri ogledali še z zunanje strani mlin na veter in odšli v mesto Amsterdam v nakup; ženske hrano, moški pivo. Nato pa se je naša odprava ločila na dva dela. Nekateri so odšli v bungalove na sušenje, eni pa v mesto na ogled, predvsem Red light districkt-a in coffee shop-a. Po dobri uri pa smo zamenjali vloge in se je tokrat druga skupina odpravila v mesto s seveda spremstvom, ostali pa na sušenje. Zvečer smo se ponovno združili in uživali ob večeru, kolikor ga je še ostalo.
Čas za premik oziroma za odhod iz Nizozemske ter prihod v Belgijo. Pred odhodom smo pošteno očistili bungalove in si s tem prislužili nazaj kavcijo. Ob 11.00 uri smo speljali na ogled znamenite plaže Zandvoort-a, kjer smo si na obali privoščili obvezno jutranjo kavico. Po krajšem obredu smo se odpravili naprej proti Haag-u in si ga podrobno ogledali. Najbolj nas je fascinirala palača miru in the world peace flame. Hoteli smo seveda še na obisk »druga Miloševića« pa se žal ni izšlo, ker je ravno dremal. No, pot smo nadaljevali proti jugu, natančneje na ogled Europoort-a (največja zapornica), ki preprečuje, da bi se poplave iz leta 1953 ponovile. Zadeve so načeloma rešljive z nasipi, vendar bi s tem preprečili dostop do ene največjih evropskih luk Rotterdam-a. Naša pot se je nato nadaljevala ob obalni cesti mimo Goos-a do »meje« z Belgijo. Tam pa smo pohiteli, zaradi pozne ure, mimo Antwerpna do Bruslja. Tam smo pričeli z iskanjem kampa, ki pa jih za razliko od ostalih mest ni veliko. Po krajšem iskanju in spraševanju mimoidočih smo našli kamp v okolici mesta. Zadeva je v nadaljevanju potekala nekako takole: Pripeljali smo se pred zapornico kampa (le ta je očitno bila zbirališče mladih). Nismo bili vajeni take pozornosti, vendar smo kljub temu nadaljevali z operacijo kamp. Iz bližnje prikolice je najprej prišel šef kampa, za njim pa še nekoliko mlajša ženska z navijalkami na glavi in oblečeno kombinežo :) Cena kampa je bila presenetljivo nizkih 7,5 € ( drugje od 15 € pa nekje do 25 € ), vendar smo še vedno nadaljevali z operacijo kamp. Ko nam je še na naše vprašanje o hrani odgovoril, da se v kampu nahaja kantina, smo se odločili, da ostanemo. Šok! Prva prikolica na poti do našega prostora je bila lepo urejena, potem se je pa začelo. Po okolici sodeč ljudje v tem kampu niso kampirali, ampak živeli. Zadeva je spominjala na romsko prebivališče. Tačas, ko smo postavljali šotore, sta si Urša in Katy ogledali kantino, Aljaša pa toalete. Končni rezultat je bil »1. tukaj že ne bomo jedli, 2. tuš ter ostale higienske navade danes odpadejo«. Ne najdem besed, ki bi opisovale stanje kampa. Samo par primerov za opis: kantina = poleg očitnega pomanjkanja higiene je bil vrt narejen s šotorkami, toalete = ob potegu vode straniščne školjke je školjka poleg izbruhnila vodo, bližnje prikolice = nekdo se je odločil pobarvati svojo krasotico, vendar mu je na ¾ zmanjkalo barve, nekdo je svojo očitno potegnil z vode (beri sledi alg), za povrhu pa še najboljša, očitno se da imeti urejen vrt z mizo in stoli ( to seveda tudi uporabljati) sredi 80 cm visoke trave. Glede na razmere smo postavili šotore in se z vso opremo odpravili v mesto na večerjo. Spotoma smo nakupili še par pirčkov za lažje spanje. Okoli 23.00 ure smo prišli v kamp in se kmalu odpravili na spanje.


Ker so zjutraj vse aktivnosti odpadle, vključno z zajtrkom smo se kmalu odpravili na pot, natančneje v iskanje novega kampa. Po dobrih dveh urah iskanja smo končno našli nov kamp ob prijetnem jezeru, vendar ŠOK! Ta kamp se lahko skrije prosti prejšnjemu. Ni bilo veliko besed in že smo se odpeljali direktno v mesto Bruselj. Tam smo se najprej pošteno najedli nato pa dogovorili, da v Belgiji ne bomo več iskali kampov, temveč se bomo po celodnevnem ogledu zanimivosti zvečer odpravili v Luksemburg in si zaradi pridobljenega dneva olajšali pot domov s tem, da bomo naredili postanek še v Innsbrucku ter se nato odpravili domov preko Glosglocknerja. No pa o tem kasneje. Po napolnenju naših želodčkov smo si odšli najprej pogledati znameniti Atomium, kateri nas je resnično fasciniral s svojo velikostjo. Z vrha smo si ogledali celotno mesto in se nato odpravili v sam center mesta, kjer smo opravili določene nakupe. Ogledali smo si še evropski parlament in samo mesto z motoristične perpektive ter odšli naprej prosti Waterloo-ju. Tam smo si zaradi pozne ure lahko ogledali le spomenik v čast 300.000 možem iz 7 držav evrope, ki so se na tem mestu spopadli med seboj (znameniti Napoleonov poraz), muzej pa je bil na žalost že zaprt. Ob obračanju naših motorjev je Tedo-tu uspel svojevrsten podvig, svoj motor in z njim tudi sebe ter Katy je ritensko parkiral v cca. 4 metre globoko polje pšenice (glej sliko). Ko smo ugotovili, da je vse o.k., smo se lahko pošteno nasmejali ter ga komaj spravili nazaj na cesto. Ura je bila že res pozna in zato smo jo urno ucvrli mimo Liege-a in Namura v Luksemburg, kamor smo prispeli okoli 23.00 ure. Tam smo se na hitro po dveh dneh stuširali, nekaj pojedli ter nato odšli v mesto in s tem prepustili Tedotu in Katy, da se v miru poslovita. Mi smo tačas uživali v mestnih lokalih, vendar so nas ob 1.00 uri vrgli ven iz lokala, ker se baje vsi lokali zapirajo že ob tej uri (tudi ob petkih!). Nismo verjeli in smo iskali še kaj odprtega, vendar smo ob 2.00 uri tudi mi omagali in odšli na spanje. 
Zjutraj smo se lepo poslovili od Katy in počasi odšli Avstriji naproti. Cilj dneva je bil Innsbruck. To je bil prvi dan našega popotovanja, da nas je cel dan spremljalo lepo sončno vreme. Ha, ha, ha! Saj ne! Pot preko Nemčije je potekala po avtocesti tako, da se razen postankov, ki si so sledili kot ponavadi na vsakih 100 km ni dogajalo nič omembe vrednega. Vsa stvar se je seveda spremenila takoj, ko smo prečkali mejo z Avstrijo. Prečkati smo morali Alpe in ni minilo veliko časa, že smo bili oblečeni v dežne kombinezone. Vendar se nismo obremenjevali, kajti vsi smo verjeli, da ko pridemo v dolino nas bo obsijalo sonce in tako je tudi bilo. Seveda nas je kasneje spet poiskal dež, vendar smo bili že varni v zavetju naših šotorov postavljenih v kampu v Innsbrucku, kjer smo še malo podebatirali in odšli na spanje. Jutri bo treba zgodaj vstat, ob 7.00!


Vstali ob 9.00 uri! Zgodnje vstajanje se ni izšlo, kajti ponoči nas je zopet zajel umirjajoči dež in nas zazibal v spanec. Sledilo je pospravljanje šotorov in obvezni zajtrk. Nato pa »zviz« na motorje in ogled mesta ter seveda skakalnice. Vstopnina za ogled je predraga, zato smo si zadevo ogledali z gratis distance in se v dokaz kasnejšim rodovom tudi poslikali. Pot smo nadaljevali mimo Kitzbuhla po gorski cesti na Grosglockner, kjer smo uživali ob razgledu in prijetni cesti. Kaj kmalu smo se bili prisiljeni posloviti, če smo hoteli priti domov še pred temo, zato smo pot nadaljevali mimo Lienza, čez Beljak in prestopili Slovensko mejo Podkoren. Tam smo po dobrih 10 dneh ponovno zadihali s polnimi pljuči. Saj veste povsod je lepo, doma je najlepše. Čakala nas je samo še pot do »baze«, kamor smo prispeli še pred temo in se nato prijetno zabavali še v temi. Bilo je odlično, drugo leto gremo pa *********
Kratek zaključek bi bil: V 10 dneh popotovanja smo prevozili 3.800 km, največ prvi dan, ko smo prevozili 996,5 km. Za bencin smo zapravili 350 € za ostale aktivnosti pa še približno 500 €, odvisno od posameznikov (motor + 2 osebi). 

                                                                                                                                  Gapi

Nazaj na vrh