Muma na poti Balkan 2007

Montenegro – od brata do brata

Sprva nisem mislil napisati takega opisa poti, a so me dogodivščine enostavno prisilile v to.

Kako pa se je sploh začelo? Ja, z nabavo transalpke in dvema obljubama. Montenegro je bil sicer v planu že poleti 2006 z eno luštno bejbiko, a se ni izšlo, po drugi strani pa je malo v šali, malo zares, s kolegom padla beseda, da se zapeljeva do Sarajeva na eno tikvenicu ali zeljaricu, može i pitu od sira (sirnicu). In tako se je za letošnje prvomajske praznike pokazala možnost, da je Sarajevo lahko samo vmesna točka do Črne Gore... Črna Gora mi namreč zaradi bolezni ni bila usojena že v poletju 2004, zato sem na vsak način želel tja dol, da se na lastne oči prepričam o lepotah, o katerih so mi tako vneto govorili... Lahko samo rečem, da niso pretiravali...

Attached Image
Črna Gora

Zaradi časovne stiske sem imel samo na grobo izdelano pot z nekaj znamenitimi pointi. Važno mi je bilo predvsem to, da srečam prijatelje, s katerimi sem pred leti ustvaril vezi. S kolegom sva določila datum odhoda, preko sms sem vzpostavil stik z Brankom Jankovićem in Bačiko, Košir mi je pa dva dni pred odhodom na hitro pokazal pomembne pointe, ki pa so še tisti večer ob parih pirih hitro zbledeli iz moje glave. No, nekaj je vseeno ostalo za začetek...

Odhod je bil zaradi odbojkarskih tekem prestavljen iz sobote na nedeljo. Super, si rečem, bo en dan več za priprave, a kaj ko je bilo treba v soboto nepričakovano v službo, potem pa poiskat primerno spalko za Brankota... Slab začetek, dober konec, si mislim ob tem.

Kratek opis poti
Kamnik – Homec – Domžale – Ljubljana – Ivančna Gorica – Novo mesto – Metlika – Karlovac – Slunj – Bihač – Mrkonjič Grad – Jajce – Sarajevo – Goražde – Foća – Šćepan polje – Plužine – Nikšič – Ostrog – Plužine – Komarnica – Žabljak – Mojkovac – Đurđević Tara – kanjon Tare – Kolašin – kanjon Morače – Podgorica – Cetinje – Budva – Virpazar – ob Skaderskem jezeru – Ulcinj – Budva – Cetinje – Lovčen – Njeguši – Cetinje – Budva – Kotor – Hercegnovi – po jadranski magistrali (Dubrovnik, Split, Šibenik, Zadar, Crikvenica) – Vantačiči (Krk) – Reka – Jelšane – Ilirska Bistrica – Knežak – Pivka – Postojna – Ljubljana – Kamnik – Homec.



Skupaj km: 2492 km (začetno stanje: 16196 km, končno stanje: 18688 km)
Gorivo: 8 postankov, točenih 134 litrov, stroški 142 €
Povprečna poraba: 5,38 L / 100 km
Skupni stroški na poti: 350 € (vključno s kavbojkami za 35 € in sončnimi očali ter ostalimi spominki)

Prvi dan – nedelja, 22.4. (Kamnik – Ljubljana – Metlika – Karlovac – Banja Luka – Jajce)

Zgodaj zjutraj sem spakiral in opasal svojo hondo z novo tank torbo in naredil prav lepe rajse po tanku z magnetki. Res sem bil vesel. Nato pa skok v trgovino po sendviče in ostalo drobnarijo za na pot, potem pa na kavico v Mercatorja, pogledat novo kelnarco v Extrema, ob 11.30 pa poberem Dadota, ki je že nestrpno čakal. Spotoma natankam do fula in že jo sportsko lagano mahava proti meji. Pot naju vodi tudi po prelepi dolini reke Krke za črnim golfom V, ki ga upravljata dve fletni črnuši, zato do meje kar hitro mine. Blizu Plitvic je kratka pavza za sendvič, nato pa sledi prestop na bosansko stran. Plitvice bom namreč prihranil za svojo izbranko. Hrvatom ne pustiva niti penija. Čedalje manj avtov (oziroma jih skoraj ni) je na cesti, ki je sicer asfaltirana in v večini lepo ohranjena, otroci veselo mahajo, bejbe se ozirajo, midva se počutiva kot carja, ko jim sem pa tja pohupava in pomahava nazaj. Srečala sva celo enega motorista. Uau. Prva petrol stanica je OMV v Bihaču; plačava v evrih, ker nisva mislila na bosanske konvertibilne marke. Cena za liter znaša 1,76 KM, kar je približno 0,92 €. In že jo mahava po dokaj ravni in dolgočasni cesti, ki se vije med lepo slikovito hribovito pokrajino, mimo Bosanskega Petrovca in Mrkonjič grada proti Jajcu. Na poti opazujem posledice vojne – požgane in porušene hiše in si domišljam, kak pekel je moral biti tu pred leti. Res ne štekam ljudi, da so se pustili tako zmanipulirati, da je iz bratstva i jedinstva nastalo tako sovraštvo. Ob vstopu v Republiko Srpsko se trudim tudi s prebiranjem tabel v cirilici, a na srečo Dado ovo čita, kako da bih se tamo rodio... Skoraj v vsakem večjem naselju je policijska kontrola, a se jim na srečo vedno izogneva brez kazni, saj jim velikokrat že v naprej pohupam in jih pozdravim. Ponavadi celo odzdravijo nazaj. V mesto, kjer je bila 29.11.1943 na 2. kongresu AVNOJ-a ustanovljena predraga SFRJ, sva prispela pozno popoldan, po približno 420 prevoženih kilometrih.

Attached Image
Jajce


Ustaliva se izven centra pri Dadovih sorodnikih, kjer naju veselo pričaka njegov bratranec Jozo. Takoj naju postreže z domačim jogurtom (kislim mlekom) in doma spečenim koruznim kruhom ter sarajevskim kiseljakom. Njami... Razpakirava se in malo spočijeva riti, jaz si z mrzlo vodo umijem smrdeče tace, ko pa se domov vrne še Zorane, po kratkem klepetu skupaj z novo Fabio TDI po dirkaško odidemo v mesto na pijačko. Ta dan sem si res zaradio enega ožujskega-ma je prav pasal...

Attached Image
Jogurt in kruh

V mestu se zaradi nedelje skoraj nič ne dogaja, pa Zoranu žena ne dovoli poznega povratka, zato se hitro vrnemo domov, kjer me spanec hitro pobere.


Drugi dan – ponedeljek, 23.4. (Jajce – Sarajevo – Goražde – Foća – Šćjepan Polje – Plužine)

Ta dan je bilo v planu priti do Plužin preko postanka v Sarajevu.

Attached Image
Kod Crnoje


Zjutraj vstaneva v jutro brez oblačka in Marjana nama s svojo ljubko hčerkico Klaro takoj pripravi polnovreden zajtrk – jajca, kajmak, domač sir, salama in slanina, vse pa poplakniva s polnomastnim domačim mlekom. A treba je iti dalje – zajahava hondico, si ogledava znameniti slap in Sarajevo hir wi kam hir wi gou...

Attached Image
Slap v Jajcu


Pot ob reki Vrbas, ki se vije skozi čudovito pokrajino, vodi po solidni cesti do Travnika in Zenice, kjer je promet že malo gostejši. Zavijem na magistralni put, upajoč na bencinsko stanico, ker hondica postaja žejna. A ne morem verjet. Bosanci ne bi bili Bosanci, da ob glavni magistralni cesti ni nobene črpalke, tako da me že malo stiska, saj cesto nekaj prenavljajo, pa moram vozit počasi. Zato zavijem v prvo selo, tam pa kar tri črpalke na kupu. Svašta. Seveda izberem slovenski Petrol, nabavim še avtokarto za celo bivšo Jugo, pojem par legendarnih jaffa keksov, poplaknem z vodo Olimpija in že drviva dalje proti Sarajevu oziroma Baščaršiji. Parkirava motor in se predava raziskovanju burekđinic in ćevapđinic na glavnih ulicah. Najdeva izredno lokacijo v centru, kjer naročiva sirnicu, 2 tikvenici in jednu zeljaricu ter limonado in 2×kiseljaka.

Attached Image
Baščaršija

Attached Image

Za vse skupaj plačava okoli 6€. Uživajoča dobrot nama pogledi neprestano uhajajo na fertik popedenane Sarajevčanke. Kar težko požirava, še težje se odpraviva nazaj na motor. A treba je iti dalje, proti Goraždam. Cesta je vse slabša, nekje celo izrezane luknje, pripravljene za nove flike asfalta, kar me ob vožnji skozi majhen in dolg ter neosvetljen predor na 1100 m nad morjem utrudi in uspava, zato se med spuščanjem ustaviva v majhni vasici, kjer se za 15 minut pod svobodnim soncem zleknem med marjetice. Nikjer žive duše. Kreneva dalje in prispeva do table – Goražde naravnost, Goražde desno. Ma greva desno, si rečem, po bližnjici. Itak, če verjameš. Pred nama je bilo okoli 35 km makadama in serpentin.
Attached Image
Proti Goraždam

Hribolazenje ob etnični granici med Bošnjaci in Srbi se kar ni in ni nehalo, tako da se povzpneva na okoli 1300 metrov. Sva pa bila zato poplačana z lepim razgledom na hriboviti predel Bosne.
Attached Image
Bosna

Končno asfalt, toda vožnja je zaradi krav, ovac in koz vseeno previdna in ne hitra. Počasi se spuščava proti mestu Goražde, ki leži na obeh bregovih reke Drine. Je edino bošnjaško (muslimansko) mesto ob reki Drini, ki ga Srbi niso uspeli zavzeti v času vojne. Na krvave spopade kažejo porušene hiše z dvo (Srbi) in štirikapnimi (muslimani) strehami, skoraj vsaka zgradba pa nosi sledi orožja.
Attached Image
Pogled na Goražde

Motor parkirava pred znameniti most, sedaj most Alije Izetbegovića, ki je bil del znamenitega ''Puta spasa''. Srbi so namreč obkolili mesto, tako da je bilo mesto odrezano od sveta, brez hrane, vode in elektrike. Snajperji so pihnili vsakogar, ki je skušal prečkati most in švercati dobrote na desni breg, zato so pametni bošnjaki pod mostom zgradili še en most oz. konstrukcijo, ki ni vidna iz okolice. Tako so lahko zaloge tovorili preko tega improvizoričnega mostu. Bošnjaška vojska je najprej osvobodila levi breg mesta, kasneje pa še desni breg, tako da Goražde ni nikoli padlo v roke Srbom, prebivalci pa so se izognili tragediji, ki se je zgodila v Srebrenici.
Attached Image
Most Alije Izetbegovića

Vsa prašna od makadama sva se zleknila ob mostu in si privoščila sendvič, banane in vodo, Dado pa je ogljikove hidrate nabiral tudi s sladoledom. Bošnjakinje so ob tablici LJ ošvrknile tudi naju, seveda sem jim odvrnil z nasmehom, otroci pa so si ogledovali motor. Sonce se je počasi spuščalo, zato sva morala nadaljevati proti Foći. Spočit in vesel pospešim in se nalimam Golfu II za rit, nato pa ga v preglednem ovinku prehitim čez polno črto. Itak da me pohopsajo milicajci, pardon policajaci. Dva prekrška na en mah – prehitra vožnja in polna črta. Dam mu dokumente, on mi začne nalagat o kaznih – 100 bosanskih KM, 5 pik in 2 meseca prepovedi. Toda ker sem tujec, ni odvzema izpita in pik, a se kazen podvoji na 200 KM (100 €). Jaz mirno odgovarjam in kimam, ko mi reče: ''Šta čemo sad, druže Miho?'' ''Ma neznam, šta oćete?'', mu odgovorim, ob tem pa pogledam prikupno policajko, se ji nasmejem in ji pomežiknem. Ker mi vrne nasmeh, že vem, pri čem sem. Policaji se pogrupirajo, nekaj razgovarjajo, nato pa komandire pride do mene, vrne dokumente in mi reče samo še ''Sretan put, druže Miho''. Odneseva jo brez kazni, drugače pa v teh koncih ponavadi vedno zažge bankovec za 10€, ki ga stisneš policaju pod roko in problem je rešen. Najbrž je tudi on pričakoval kaj takega. Da bih i kod nas bilo tako :-) Nadaljujeva z vožnjo proti Foči, ves čas ob Drini, kjer je ob počasnem zahajanju sonca res lepo. V Foči se pri lokalcu prepričava o pravilnosti poti. Model naju nagovori: ''Do you speak english?'', midva pa nazaj: ''Pa naravno! A može da pričamo i bosansko...'' Še zadnjič pozdraviva bosanske deklice in že jo mahava ob kanjonu Drine prema Šćepan Polju, mejnemu prehodu s Črno Goro. Vzpenjajoča pot je vse slabša, ozka, kombinacija asfalta in makadama, polna lukenj, je pa pogled na Drino in kasneje turkizno zeleno Taro zato toliko lepši.

Attached Image
Drina

Attached Image
Tara

Blizu meje se namreč Tara in Piva združita v Drino. To je raj za rečne pustolovce, predvsem za raftarje, kajakaše... S počasno vožnjo se nama uspe prebiti do meje oz. do kontejnerjev, kjer vse poteka bp, tudi glede slikanja nihče ne zateži.
Attached Image
Na meji

Prijazen črnogorski policaj nama razloži pot do Plužin, čeprav je bila samo ena glavna cesta. Ta je bila lepše ohranjena, zato sem si spet privoščil malo hitrejše vožnje ob kanjonu reke Pive in kasneje Pivskem jezeru, ki v dolžino meri skoraj 20 km. Jezero je umetno, ki je nastalo zaradi hidroelekrarne – pregrada v višino meri okoli 220 m in je ena najvišjih v Evropi. Potopljeno je bilo celo mesto – Stare Plužine, prebivalstvo pa je bilo preseljeno v novozgrajene Plužine, ki tako sodobne zgledajo prav hecno tu bogu za leđama. Celo samostan so preselili, kamen po kamnu.
Attached Image
Kanjon Pive

K še hitrejši vožnji me ustavijo številni neosvetljeni predori in kamenje na cesti, včasih se znajde tudi kakšna večja skala – eno skoraj nagazim, zato se umirim. Sploh ne utrujena po več kot 350 kilometrih okoli 20.ure zvečer prispeva v Plužine, kjer naju od dveh popoldne čaka Branko Jankovič, nočni receptor v Hotelu Piva, tisti čas brez enega samega gosta.
Attached Image
Branko Janković

Seveda naju takoj predstavi svojim prijateljem, da pokaže, koji care je on, kakve frendove iz Slovenije ima. Skupaj gremo na pijačo – srce si zaželi nikšičkega, in to ne enega, temveč dva; sem si ju res zaslužil tega dne. Nato sledi večerja, njami, ćevapčići s kajmakom in pomfrijem neverjetno sedejo, kolega pa si privoščita pastrmko (postrv), direktno iz Pivksega jezera. Seveda zraven sede še en mali nikšički gold prve klase in domača rakija. Se je že začelo, si mislim ob tem, ko pride še Brankov kolega Ivan in časti rundo. Kljub prerekanju s kelnarco in Brankom, on vztraja in plača, ker sva njuna gosta. Prav neumno se mi zdi vse skupaj, saj vem, da na mesec zasluži med 120 € in 150 €, večerja pa je stala okoli 20 €. Ja, bogi standard imajo v Črni Gori. Povprečna plača se giblje okoli 150 €, npr. sodniki zaslužijo okoli 600 €, pokojnine v povprečju znašajo 70 €, cene v trgovini pa so malenkost nižje od naših. Mleko namreč stane okoli 0,50 €, pivo v barčkih pa med 1 in 1,50 €. Ni čudno, da se vsak skuša znajti po svoje. Vrag pa taka država brez sistema, ki samo jemlje in bore malo da.
Attached Image
Ćevapčići sa kjamakom i pomfrijem

Po večerji naju Branko odpelje v Baćikov stan in nama da ključe. Baćike namreč ta večer ni doma, zato nama je pustil kar ključe. Res je model, tale Mladen. En izmed najboljših ljudi, ki jih poznam. Branko odide, midva pa se razpakirava in stuširava. Mi že prav paše oblečt sveže cunje po dveh dnevih. Ker se obirava, smo prepozni za pijačo, saj se ob 23. uri v mestu vse zapre. Tako z Brankotom naredimo krog po mestu, da nama malo razkaže, kje se kaj dogaja, na poti pa srečamo tudi Ivano, po Brankovih besedah najlepšo kelnarco v Plužinah, in to v najbolj fensi lokalu. Seveda naju predstavi, vendar pa je preveč sramežljiva za pogovor. Tako počasi odidemo do stana, kjer se poslovimo, jaz pa padem samo še v posteljo in zaspim.
Attached Image
Plužine

Tretji dan – torek, 24.4. (Plužine – Nikšić – Ostrog – Nikšić – Plužine)

Zjutraj narediva z Dadotom dnevni plan, nato pa odideva do hotela. Ker Branko še spi, se sprehodiva do tržnice. Mene začne ob narodnjakih kar razmetavat; uf, kaj bi odplesal eno kolo, a želodčki kličejo, tako da se odpraviva v samoposlugo in nabaviva mleko, kruh, sir in kajmak, po črnogorsko skorup. Vse skupaj pomalicava kar na stopnicah pred stavbo. Ja, hitro sva se asimilirala, ni kaj.
Attached Image
Zajtrk

Na poti srečava Brankota in skupaj gremo na kavico k Ivani, kjer zmanjka struje, tako da Brankota malo zafrkavam, kako je glede na tako hidroelektrarno to sploh mogoče. Ta dan je bil v planu Ostrog in Nikšić, kjer sva bila zmenjena z Baćiko, z Brankotom pa se zmenimo za večerjo.
Attached Image
Baćika in Branko

Glede na vremenske razmere od motoristične opreme oblečeva samo jakno in rokavice, dežno opremo pa pustiva v stanovanju. Odpraviva se proti Nikšiću, črnogorskem Birminghamu – pot je lepa s hitrimi ovinki, tako da uživam v vožnji. Baćika naju že nestrpno pričakuje na osrednji ulici v enem od številnih barčkov, kjer popijeva enega Knjaza Miloša, vsi skupaj pa počivamo svoje oči na res lepih Nikšičankah. Na slikanje čisto pozabim. Sploh nisem mogel verjet očem, koliko ljudi se sredi dopoldneva šeta po ulici, predvsem pa kako zrihtani so tako bejbe, kot tudi tipi. Ker se je pričelo oblačiti, sva se z Dadotom pobrala proti Ostrogu. Kljub temu da vidim policaja, zapeljem v enosmerno, ker se mi ni dalo obračati. Seveda me ustavi, a jaz mu v mirnem tonu razložim, da samo obračam. Nasede, midva pa jo odneseva brez kazni in tako že drviva proti samostanu Ostrog. Na poti naju skuša dobiti dež, a sva hitrejša od njega.
Attached Image
Proti Ostrogu

Zavijeva z magistralke na lokalno ožjo pot, ki se vse bolj vzpenja in vzpenja, cesta je vse slabša in ovinkasta, ko se pred nama odpre veličasten pogled na v skale vklesani samostan Ostrog. Res lepo.
Attached Image
V daljavi samostan Ostrog

Samostan je bil zgrajen v 17. stoletju pod okriljem meniha Vasilija Jovanovića, danes pa je eno najsvetejših mest za pravoslavne vernike, saj naj bi ljudje na tem mestu čudežno ozdravljali. Za izpolnitev želja je baje potrebno iti peš od spodnjega do zgornjega samostana, kar pa midva zaradi opreme, predvsem pa lenobe, nisva storila. Motor sva parkirala na vrhu, si ogledala to čudo, nato pa sem prižgal 15 svečk za različne želje. Upam, da se kaj od tega uresniči.
Attached Image
Manastir Ostrog

Začelo je pršiti, zato sva izkoristila vmesno luknjo in jo mahnila proti Nikšiću. Prvi val nevihte sva dočakala pod nadvozom, vsak na eni strani ovinka, da sva mimoidoče avtomobile opozarjala na naju. Na neprometnih odročnih cestah si namreč marsikdo da duška, pri tem pa njihova vozila, predvsem gume, niso bogve kako izpravna. Ko se je dež umiril, sva jo na hitro ucvrla v mesto, parkirala motor na glavni ulici in si v slaščičarni, čakajoč Baćiko, privoščila mal slatkišev... Na ful se je ulilo, tako da naju je Baćika s svojim Landroverjem Defender, ki ga je nabavil za prevoz ljudi na rafting, najprej zapeljal na vidikovac, potem pa k svoji materi in sestri, kjer so naju res lepo sprejeli. Takoj pita od jabuke (jabolčni burek po naše) in pa jogurt, seveda pa se je hitro pojavila tudi sestrična in vprašanja sta nama zastavljali kot iz topa (o godinama, šta radimo, koju školu smo završili...). Tudi če imava devojčice in podobno. No, izvedela pa sva tudi marsikaj zanimivega o standardu in plačah ter kako se Črnogorcem res ne da delat. Po njihovih besedah raje živijo na izi z manj denarja, kot pa da bi morali cele dneve delat za več denarja, tako kot to poteka v kapitalističnih državah. Ker je dež ponehal, smo izkoristili priložnost za odhod, čeprav s težkim srcem, od tako prijaznih ljudi. Knapićila sva proti Plužinam, ko sta naju ujela tema in dež, midva pa brez dežne opreme. Šit. Najhuje pa je bilo vozit po cesti, polni kamenja in skalc, ki so jih hudourniki ob nevihti nanesli na cestišče. Mokra in delno premražena po prevoženih 150 km v celem dnevu sva utrujena prispela do stanovanja, kjer naju je že nestrpno čakal Branko. Spet je sledila večerja, tokrat v drugem hotelu. Moral sem jesti njihovo specialiteto – stejk od bečke. Kljub dogovoru z Brankotom, da ta in ostale dni plačujeva samo še midva, smo se morali spet prerekati glede plačila – natakarica je upoštevala Brankota. Sledila je pijača v najbolj fensi baru; tokrat sta delali dve fletni kelnarci Jovana in Ceca, katerih oči so naju ves čas spremljale, seveda sva jim nasmeške vračala nazaj. Še dolgo po tem sta se mi po glavi motala komada Jovanka od Plavega orekstra in Cecina Fatalna ljubav. Le zakaj, a?

Attached Image
Branko i druže Miho

No, ta večer sem končal ob treh malih nikšičkih gold, ob tem pa razmišljal, kako se morajo počutit siromašni lokalci, ko gledajo ljudi, kot sva midva, ki se voziva z motorjem in uživava. Počutil sem se bedno, saj mi gre na živce, da ljudje rangirajo soljudi, da jih imajo za manj ali več vredne. Pač, zame je človek človek, merim jih po srcu in ne po denarnici, zato so vsi ti prijatelji iz Črne Gore zame največji bogataši, saj imajo brezmejno srce... Končno je v barček prispel tudi Baćika, ta večer pa se nam je pridružil tudi Darko Stjepić Stipe, lider odprave Črnogorcev v Slovenijo pred tremi leti. Branko je takrat spal pri meni. Ker mu je bilo tako zelo všeč, je o nama s Petro po Plužinah govoril še mesece, tako da so naju vsi poznali, preden so naju sploh videli. Ura je zopet odbila 23, zato se je barček počasi zaprl. Še zadnja spogledovanja s Ceco in Jovanko, potem pa v posteljo. Naslednji dan naju je namreč čakala pot v mesto Žabljak, ki leži na okoli 1400 m nad morjem, v osrčju nacionalnega parka Durmitor, kjer se razprostira več kot 50 dvatisočakov. Vremenska prognoza pa ni bila obetavna.


Četrti dan – sreda, 25.4. (Plužine – Šavnik – Žabljak – Mojkovac – Kolašin)
Ob osmih smo zmenjeni z Baćiko, zato hitro vstaneva in spakirava. Baćika se pojavi malo prej in nabije Gibbonija, nato pa pride še zaspanec Branko Janković. Zopet opasam hondico, ki mora danes izpolnit še obljubi – popeljat Branka in Baćiko. Sprva je na vrsti Branko, zato Dado in Baćika odideta do zdaj že kultnega barčka. Ko skušam na razgibanem travnatem klancu obrniti motor, mi zmanjka tal pod nogami in puf – položim ga na tla. Kot da bi si zabodel nož v srce. Branko ga hoče dvignit kar s prijemom za kovček, a ga hitro opozorim, nemoj tako... Ko ga pobereva, se zapeljeva en krog. Branko zadaj trd kot kip, v ovinkih se mi nagiba v nasprotno stran, zato ne pretiravam. Vseeno je njegov vizir povsem orošen. Za hlače ne vem... Sedaj je na vrsti Baćika; z njim pa naredim malo večji in hitrejši krog. Seveda se po vožnji slikamo kot kaki Japonci, dela samo škljoc škljoc, nato pa ob kavici in Knjazu Milošu kar ne moreta strnit vtisov, ki so ju prevzeli na motorju.

Attached Image
Baćika i Muma

Ceca in Jovana zopet delata in na daleč poslušata naš razgovor. Prišel je čas, da se posloviva od prijateljev. Objemi, stiski rok, pa spet objemi in obljube, da se res spet kmalu vidimo, predvsem pa da sem s prijatelji pri njih vedno dobrodošel, kot tudi oni pri meni. Še zadnjič se nasmejem Ceci, nato pa zaradi rahlega rosenja oblečem dežni kombinizon, prižgem motor, parkrat pohupam in že drviva proti goratemu delu Črne Gore. Plan prehoda preko prelaza Sedlo na dobrih 1900 metrov sva morala zaradi snega in neočiščenega cestišča spremeniti, tako da sva se odpravila na Šavnik, kjer sva bila spet ''glavni zvezdi'' in si mimogrede kljub slabi cesti ogledala kanjon Komarnice in kanjon Nevidio.
Attached Image
Kanjon Komarnice

Pot je nato po ozki cesti vodila mimo hribovitih predelov do Žabljaka. Srce se mi je kljub vse močnejšemu dežju smejalo, ko so se pred menoj odprli zasneženi duzrmitorski vrhovi. Dihvzemajoče.
Attached Image
Durmitorski vrhovi

Vožnja je bila zaradi številnih ovac in goveda počasna, k temu pa so pripomorle tudi številne luknje, ki pa so bile v fazi odpravljanja. Številni delavci so jih namreč ravno asfaltirali, na balkanski način. Metali so asfalt samo na flike in se čez zapeljali z valarjem. Boljš, da ne bi delali ničesar, ker bo čez par mesecev itak cesta spet v prvotnem stanju.
Attached Image
Dado pastir

Attached Image
Ravnokar popravljen asfalt


Pred nama se razprostre Žabljak, po črnogorskih besedah najviše ležeči grad (mesto) na Balkanu, baje celo v Evropi. A pri Črnogorcih je tako ali tako sve najviše, največe, najbolje... No, ko sem bil lansko zimo tu, me je res fasciniralo, predvsem zaradi enormne količine snega in takrat sem mislil, da sem prispel v kakšno švicarsko zimsko središče. Sicer pa je okolica Žabljaka res lepa, pozimi hribi in dve smučišči, poleti pa raj za planinarjenje in trekinge do jam in ledeniških jezer, med katerimi je eno najbolj poznanih Crno jezero.
Attached Image
Žabljak

Attached Image
Na poti do Crnega jezera


Zaradi močnejšega dežja se ustaviva v restavraciji, ki jo priporočim glede na izkušnje iz preteklega leta. Itak da se čevapom s kajmakom in nikšičku gold spet ne morem upret, Dado pa ponovno vegetira ob krompirju in šopski solati, ki btw zgleda odlično. Nato nadaljujeva proti Crnemu jezeru in na poti zganjava malo norčij na snegu.

Attached Image
Crno jezero

Attached Image

Attached Image

Zatem sledi projekt iskanja Čurevca in Štulaca. Prvo je na vrsti Čurevac, točka, kjer je pod teboj en kilometer globok kanjon, ki ga je ustvarila reka Tara. Baje je to drugi najglobji in drugi najdaljši kanjon na svetu. Takoj za Grand Canyonom. Smo pač v Črni Gori, ni kaj... Voziva se po gozdu in lepi asfaltni cesti, ob kateri je na trenutke tudi več kot pol metra snega.
Attached Image
V iskanju Čurevca

Iskajoč pravo pot zaideva na makadam, ki vse bolj postaja blato s primesmi skalc-na eni strani nameti snega in stena, na drugi strani pa prepad. Kar srh me je spreletaval, po čem krmilim skoraj pol tone. Cesta je vse slabša in vedno bolj se spuščava, tako da postanem dvomljiv, če sva na pravi poti. Ker sem se zavedal, da naju čaka še bolj zahtevna pot nazaj, na eni izmed serpentin obrnem in kreneva nazaj. Pač, motor se mi je smilil, nisem naju hotel stresti, pa še spet je močneje deževalo.
Attached Image
Spuščanje proti Tari...

Attached Image
...po glavni cesti...

Attached Image
...v dežju in blatu...

Attached Image
ter snegu

Počasi se vrneva nazaj, o Štulacu, od koder je razlgled na velik del durmitorske okolice, pa nočem niti razmišljat. Si pa obljubim, da bo ta želja kmalu izpolnjena-ob naslednjem obisku Črne Gore. Dež noče ponehati, tako da mi počasi premočijo rokavice, a kljub temu sva odločena, da ta dan osvojiva mesto Kolašin. Kmalu skoraj da ne čutim več rok, tako da se mi ob policijski kontroli ne da zmanjšat brzine, ampak jim raje pohupam – pustijo naju pri miru, tako da hitro prispeva do Đurđevića Tara, kjer je znameniti most čez reko Taro, ki je bil zgrajen med leti 1937 in 1940. Takrat je bil s svojimi 365 metri, ki se bohotijo 172 m nad gladino reke, največji most take vrste v Evropi, toda v času 2. svetovne vojne je bil porušen, a že leta 1946 obnovljen.

Attached Image
Most na Tari

Attached Image
Most na Tari drugič

Attached Image
Pogled z mostu

Seveda se zapeljeva čez (pot vodi na Plevlje in proti Srbiji), narediva par fotkic, prime me, da bi izvedel bungee jumping brez elastike (res bi moralo bit noro skočit tu dol), vmes si ogledujem zablaten motor, nato pa nadaljujeva proti Kolašinu. Cesta je lepa, na eni strani skale, na drugi pa kanjon turkizne reke Tare. Kljub otrdelim in premraženim rokam in neprestanemu pranju uživam ob teh lepotah narave, ki se mi prikazujejo pred očmi. Pozabim na dež in mraz in samo uživam, ob tem pa si mislim, kako lepo mora biti tu ob sončnem in toplem vremenu. Tudi to me še čaka.
Attached Image
Dolina reke Tare

Spomin me ob napisu Bistrica spomni tudi na fletno pupo iz naše primorske Bistrice. Po okoli 250 prevoženih kilometrih končno prispeva do Kolašina, kjer se že kažejo sončni žarki. Tu naj bi se dobil s še enim črnogorskim herojem Jovico, ki nama je obljubil spanje pri njem. Na žalost ga ne dobim na telefon, tako da se odločiva poiskat privatni smještaj. Takoj navežem stik z lokalcem, ki me napoti do ene hiše, kjer se zmenim za sobo – 10€ po osebi na noč. Zaradi premraženosti se mi ne da dilat za ceno, se pa zmenim za pranje motorja na njihovem dvorišču. Razpakirava se, Dado se po črnogorsko zlekne, jaz pa se lotim pranja motorja. Za rekvizite uporabim kar shower gel in majico, za poliranje pa majico yellow power od mk rokovnjači. Vse to pozabim tam, kar se spomnim šele v Budvi.
Attached Image
Rokovnjaši povsod sekajo ven

Attached Image
Potrebna pranja

Po končanem delu tudi meni prija topel tuš in malo počitka. Med lenarjenjem naju pokliče Jovica in zmenimo se za pijačo. Lepo ga je bilo videt po več kot treh letih, med njegovimi prvimi besedami pa je bilo, da me bo ubil, ker sva si poiskala sobo in ker ne bova spala pri njem. Jovica je res pravi Črnogorac, skoraj dvometrska trodelna omara, ki išče priložnosti za zaslužek in boljše življenje, kljub ženi in otrokom pa se ne brani drugih bejbik. Živi v Podgorici, tu pa si dela vikendico in se ukvarja z ogljarstvom – oglje potem prodaja na Primorju za roštilj.
Attached Image
Ogljanrna kod Jovice

Attached Image
Legendarni Tamček

Med vojno v BiH ga je pošteno nasrkal, saj je bil postavljen na transporterje, ki so izvajali etnična čiščenja po Bosni. A model je res skuliran, seveda pa ga nisem hotel o tem kaj več spraševat.
Attached Image
Jovica

S svojo na pol razsuto Zeto – Zastavin tovornjak – naju zapelje v en lokal. Na poti priča in priča in priča, jaz pa ga zaradi hitrosti govorjenja razumem morda kakih 50 posto, predvsem ''Razumješ, čovječe... Ide sve u pi*ku mater...'' Res pravi Balkanac. Spijemo dve rundi, pričamo o ženama in ostalih rečeh, nato pa se zmenimo, da ga naslednji dan obiščeva na vikendici. Ob povratku se ustaviva v restavraciji in požreva pici, ki ju kmalu zatem prebavljava ob prijetnem spancu.
Attached Image
Kolašin

Peti dan – četrtek, 26.4., moje novo rojstvo (Kolašin – Podgorica – Cetinje – Budva)
Popotniška žilca mi ne da, da bi zjutraj poležaval, zato vstanem, Dado pa po črnogorsko, polako, dok ne svane dan. Odpravim se v mesto, da nabavim zajtrk, seveda pa se ob tem malo sprehodim in razgledam po mestu, ki so ga v 17. stoletju ustanovili Turki, a je bil med drugo svetovno vojno povsem porušen. Danes je mesto primerna izhodiščna točka za izlete v bližnje gore, kjer se nahajata tudi dve smučišči, v bližini pa je tudi Biogradski nacionalni park z Biogradskim jezerom in pragozdom. Usedem se na klopco v parku, uživam v sončnih žarkih in svežem zraku ter opazujem življenje v mestu. Nato v trgovini nabavim fasngo, na pošti pa kartice in znamke. Odločil sem se, da se še tega dne naučim tekočega branja in pisanja cirilice, zato kupim tudi novine v cirilici. Vrnem se v apartma, kjer pozajtrkujeva, nato pa se začne projekt učenja. Pa sej sploh ni zajebano – izpišem si abecedo iz člankov, nato pa začnem pisat kartice v cirilici; na koncu pišem kako da bih se učio več deset godina.

Attached Image
Učenje cirilice

Čas je, da se odpraviva do Jovice, ki naju že nestrpno pričakuje. Njegov teritorij se nahaja na levem bregu rečice, čez katero se s tovornjakom kar zapelje. Sam se z mopedinotom nisem upal zapeljati dobrih pet metrov po pol metra globoki vodi, tako da sem ga pustil raje na drugi strani.
Attached Image
Hondica pred rečico

Zleknili smo se kar po domače, na tla, takoj pa sva bila postrežena, jaz kar z dvoliterško plastenko nikšičkega piva, Dado pa z dvema litroma fante. Sam zaradi vožnje naredim samo par požirkov za nazdravje, nato pa občudujemo majstra, ki mu zida; se ga je namreč preteklo noč nasekal na fertik, zdej so pa samo čakali, kdaj bo čofnil dol s strehe. Tečejo razne debate, med drugim se tudi dogovorimo, da se ponovno srečamo v Podgorici čez dva dni, ko Jovica zaključi z delom. Da bova spala pri njem in da skupaj naredimo kakšen krog po okolici.
Attached Image
Balkanci

Attached Image
Žeja pa taka

Po prijetnem dopoldnevu se morava odpraviti dalje, saj naju čaka približno 130 km proti Budvi, z nekaj vmesnimi postanki. A pred tem še Jovici posodim motor za en krog. Mu zaupam, čeprav nima izpita, je pa imel GSX-R 750-ko. Model se brez čelade odpelje za kakih 5 minut, nazaj se vrne prevetren, a zdrav.
Attached Image
bajkeru Jovica

Še zadnji objem, nato pa oddrviva samostanu Morača naproti. Osebno se mi je vožnja po kanjonu reke Morače zdela ena najlepših v življenju. Ne najdem besed za to lepoto posnet. Na levi kanjon reke Morače ter zelenje, na desni stena, cesta ovinkasta, a dokaj hitra kljub številnim, toda v večini kratkih, predorov. Vozim in uživam, tako v zalaganju, predvsem pa v lepotah narave.
Attached Image
Kanjon Morače

Attached Image
Glavna cesta Beograd - Bar

Ob tem pa mi misli plavajo in plavajo-začnem razmišljati celo o tem, da če bi moral kdaj umreti na cesti z motorjem in bi lahko izbiral kraj, bi bilo to zagotovo tu. Ej, človek, ne razmišljaj o tem, me predrami drugi notranji glas, samo kaj ko me tudi številni šopki in spomeniki ob cesti spominjajo na ranljivost na cesti in našo minljivost. Ja, kar scary je gledat to ob cesti, ki povezuje Beograd s pristaniščem Bar... Končno se nama uspe prebiti do manastira (samostana) Morača, enega najmarkantnejših samostanov v Črni Gori, ki je bil zgrajen daljnega leta 1252, znanega predvsem po svoji arhitekturi, zgodovini in poslikavah.
Attached Image
Manastir Morača
Attached Image

Attached Image
Rožni tepih

Skoraj celo uro si vzameva za iskanje notranjega miru na tej spokojni lokaciji, nato pa mi oko zastane še na pogledu najnovejše tehnologije iz Kragujevca – Zastavi 10.
Attached Image
Čudo iz Kragujevca

Pot nadaljujeva proti Podgorici, kamor dospeva malo pred 15.30. Tabla za tranzit in za center. Ma, pejva skozi center, da dobiva prvi vtis o mestu, si rečem in po desnem pasu pospešim skozi križišče, ob tem pa sprostim noge in zajamem vrečko, ki je ležala na cesti. Pogledam pred sabo, nato pa za trenutek na tla, da brcnem vrečko s škornja, ko me udari močan glas: ''Pazi Miha!'' Pogledam pred sabo in zagledam stoječi bus pred nama – postaja je namreč kar na cesti, takoj za križiščem. Kar se je dogajalo od tu naprej, je plod mojega bežnega spomina, ker se je vse odvilo zelo zelo hitro. Začnem zavirati, a vidim, da naju zaradi take mase in hitrosti okoli 60 km/h ne bom mogel zaustavit. Na desno zaradi ograje ne morem, na levi so avtomobili, tako da mi ostane samo še bremzanje na ful, drugače se bova nalimala direktno na busovo rit i ode možda tilnik. Kar bo, pa bo, si mislim in stisnem zavori – v naslednjem trenutku že drsiva po tleh. Zaslišim močan pok, sam pa začutim nekaj udarcev, ko se zakotalim pod avtobus – zaustavi me zadnja leva guma avtobusa.

Attached Image
No comment

Tisti trenutek mi ni bilo čist nič jasno, zato se takoj poberem in stopim kar na sosednji pas. K sreči ni nihče pripeljal, da bi me odnesel s seboj. Takoj pogledam, če je Dado okej – k sreči že stoji, nič polomljenega, le malo odrgnin – nato pa pogledam še mopedinota. Šit, si sprva mislim, nato pa si rečem sori bejbi. Seveda me je stisnilo zaradi motorja, a mi je bilo predvsem pomembno le to, da sva midva ostala živa, predvsem pa cela. Motor bomo že zrihtali, si rečem. Bomo šli na vlak do Beograda, tam pa via Ljubljana. Opravičim se tudi šoferju busa, nato pa še Dadotu, ker sem ga stresel. Ker sva oba skulirana človeka, vse to gledava s pozitivne strani, zato se samo še nasmejeva, ker veva, kako dobro sva jo odnesla. Takoj sva bila glavna atrakcija v Podgorici. Okoli se je nabralo polno ljudi, celo bejbike so spreminjale svojo pot, da so se lahko sprehodile mimo. No, kar se je od tu naprej dogajalo, res ne bom pozabil nikoli. Do tega dne na poti skozi Bosno in Črno Goro nisem srečal vsega skupaj več kot 5 težjih motorjev, tu pa je bilo okoli naju kar naenkrat polno motoristov. Najprej Ivane, ki nama je dal takoj svojo cifro, če bova potrebovala smještaj ali kako drugo pomoč, predlaga pa tudi mehanično delavnico, kjer popravljajo motorje. Majstore je edini v Podgorici in baje najboljši v Črni Gori. Vsi se bojijo za naju, nama skušajo pomagati, medtem pa je policija še na poti, zato motorja ne smemo potegniti izpod busa, čeprav izteka gorivo. Ker se ustražim možnosti eksplozije, mi hitro prinesejo flaško, v katero lovim iztekajoči bencin.
Attached Image
Kajla

V tistem trenutku se pojavi Saša Ivanović, človek, ki ga prvič vidim, a se mi zdi, kot da ga poznam že dalj časa. Takoj nama ponudi pomoč, da svojo cifro in pokliče lastnika delavnice. Medtem prispejo policaji, vse poslikajo in pomerijo, Saša pa mi nudi pomoč tudi pri razgovoru z njimi, ker itak vse pozna. Predlagajo mi, da naj škodo na busu raje poravnam, ker drugače bi izgubil nekaj dni zaradi sodišča in morebitnih drugih komplikacij. Strinjam se s tem, ker na dokaj starem busu je bil ukrivljen samo spodnji nosilec ovirja. Čakajoč šefeta busnega parka potegnemo hondico izpod busa in jo postavimo na kolesa. Razbita prednja desna maska, armatura, števec in še nekaj druge plastike ter zakrivljena balanca, pušča olje prednje zavore. Tako je bilo prvo stanje po pregledu. Skušam jo vžgati, a sprva zaradi zalitega fergazarja noče, nato pa zaprede. Svaka ji čast. Se kar zasmejem. K sreči je bil avtobus tako visok, da so vilce ostale nepoškodovane, ko je šlo kolo spodaj. Večjo škodo na motorju pa je preprečila zaščita motorja (box štange), ki sem jo naknadno vgradil, saj je motor zaustavila na busu, trk pa se ni mogel prenesti na samo mašino in posodo za gorivo. Po drugi strani pa je ta zaščita po vsej verjetnosti rešila tudi moje življenje, ker v nasprotnem primeru bi brez teh štang šel tudi motor pod avtobus in me tako stisnil oziroma vkleščil ob gumo. HVALA. Leva stran motorja je ostala skoraj nepoškodovana, saj je motor drsel po stranskem kovčku in box štangi. Ja, res sva jo dobro odnesla v vseh pogledih.
Attached Image
Torpedo

Nekdo je prijavil, da je Bog stavio oko na nas dvojicu, vsi pa so se čudili, da nama sploh nič ni, za kar se poleg velike sreče lahko zahvalim predvsem motoristični opremi. Predvsem pa so se čudili, da sva ostala tako mirna, celo policaj me je vprašal, kako to. ''Šta oćemo, ovo imamo, mi smo živi, to je bitno'', mu odvrnem. Končno pride šefe in za škodo zahteva 100 €. Takrat na sceno spet stopi Saša in čisto popizdi. ''Đubre jedno. Govno, da li si normalan!'', mu zabrusi, potegne iz denarnice 100 evrov, jih da šoferju in mu samo reče ''Ajde vozi!'' Vsi ga samo pogledamo, sam pa mu skušam vrniti, pa mi reče, da naj bom samo tiho, ker če bi se to komu zgodilo v Sloveniji, ga ne bi skušali ogoljufati. Na prizorišče pride tudi mehanik – lastnik in reče, naj motor zapeljemo v delavnico. Ključe zaupam kar enemu neznancu, da odpelje motor tja, Dado pa se odpelje z drugim motoristom. Sam moram iti s policaji, da uredimo papirje glede nesreče; da je vse urejeno in primer zaključen. Do policijske postaje me zategne Saša z motorjem, kjer kar nekaj časa čakamo na papirje. Ko zaključimo, se poslovim od res prijaznih policajev, Saša pa me odpelje do delavnice, kjer že popravljajo moj motor. Ker ne vem, kako naj se mu oddolžim, ga povabim na kosilo in pijačo. Zaradi obveznosti me zavrne, se pa zato zmeniva, da ga u Domžalama častim s pico in pijačo, predvsem pa sem mu moral obljubit, da bom vsem v Sloveniji pričal, kako dobri ljudje so Črnogorci. Ko se poslavlja, nama predlaga dobro picerijo, katere lastnik je tudi motorist. Do tja naju zategne Sašin kolega. Ko stojimo na križišču, mlade cigančice fehtarijo za 10 centov in nadlegujejo ljudi – model eno odslovi tako, da jo stisne za joško in ji reče, da ima premale za 10 centov... Nisem mogel zadržat smeha. Odloži naju pred to picerijo, a tudi on nima časa iti z nama. V bistvu sem bil kar lačen, pa mi ni bilo za hrano, zato sem namesto pice naročil samo tunino solato in mineralno vodo Knjaz Miloš. V mislih sklenem, da do naslednje nesreče prekinem s pitjem alkoholnih pijač, kar pa je bilo po dobrem tednu prekinjeno, saj sem pred dnevi doživel še prometno nesrečo s svojo alfico. Majke mi. Z Dadotom se ob hrani več kot uro kulirava in razmišljava, kako dobro sva jo odnesla. Ko hočem plačati račun, mi natakar odgovori, da je sve platio Saša. Nisem mogel verjet, kaj se mi dogaja. Še enkrat si greva ogledat mesto nesreče, kjer poberem še ene delčke plastike, nato pa se odpraviva proti delavnici. Kakih 100 metrov od dogodka v betonskih tleh zagledava vklesan napis DADO in spodaj M. Me kar stisne – kot da nama je že pred tem kdo postavil spomenik. Ja, in od te nesreče počasi začenjam verjeti v vedeževalne sposobnosti. Dadotu je ena vedeževalka pred nekaj meseci dejala, naj se pazi motorjev, ker bo doživel še eno nesrečo. To mi je povedal kake tri tedne pred potjo, a sem pozabil. Me je pa ob hlastanju solate spomnil na to. Res čudno, ne?

Attached Image
Spomenik sopotniku in vozniku

Vrneva se v delavnico, kjer so mi masko že zašvasali skupaj, z armaturo in ostalimi plastikami pa se je majstore še trudil. Po približno štirih urah je bil motor pokrpan, da sem ga lahko sprobal, predvsem vilce in bremze. Obnašal se je normalno, tako da so sledile samo še finese. Potem pa je zame sledil nov šok. Ko želim plačati, mi majstore odvrne, da nije ništa, Želim dati vsaj 100 €, pa me odvrne, da naj ga neham zafrkavat, ker ne bo vzel niti centa, saj si motoristi med seboj pomagamo. Nisem mogel verjet. Sva se pa zmenila, da se ob koncu junija, ko bodo kruzali po Sloveniji, Italiji in Avstriji, srečamo in gremo na kako furo skupaj in na kosilo, ki je na meni. Ni mi preostalo drugega, kot da se samo lepo zahvalim in poslovim. Res ne vem, s čim sem si zaslužil, da se je vse tako izteklo, kot se je. Odnesel sem jo na najboljši možni način, predvsem pa sem v trenutku nesreče spoznal take ljudi, ki so mi tako pomagali. Pa ne mislim glede stroškov, predvsem gledam njihova dejanja, ki v našem kapitalističnem svetu vse bolj izginjajo. Ja, nekdo se zadnje dni res igra z menoj, me preizkuša, toda na drugi strani me nekdo še bolj vztrajno čuva, da sem jo v obeh nesrečah tako lepo odnesel. Verjamem v pozitivo, v optimizem, prijaznost... In če to deliš z drugimi, se ti vrne. Meni se je, čeprav bom za nekoga samo velik srečko...

Attached Image
Majstori

No, pot nadaljujeva proti Budvi skozi Cetinje, počasi in previdno, saj ne vem, kako se bo motor v resnici obnašal. Na srečo ni nobenih večjih težav, naju pa ujame tema, v hribovju pred Budvo pa oblak, tako da se prvič soočim z vožnjo motorja v megli. Srečno prispeva v Budvo, center črnogorskega turizma, ki je en izmed najstarejših mest na Jadranskem morju. Poleg peščenih plaž je zanimiv tudi sprehod skozi staro mestno jedru znotraj obzidja. Sicer nama je Baćika rihtal prenočišče tudi v Budvi pri eni kolegici (za račun bi se že zmenili, se je smejal), a ga zaradi nesreče nisem želel obremenjevat. Tako sva si morala poiskati sobo. Zadolžil sem Dadota, ki se je zaKnapićil v prve apartmaje. Pomanjkanje njegovih popotniških izkušenj, saj ni navajen barantanja in ostalih trikov na poti, je botrovalo, da sva dobila sobo za 15 € po osebi na noč. Meni se je zdelo ful drago, glede števila predvidenih noči in na neturistični čas, saj skoraj ni bilo turistov, praznih soba pa je kar mrgolelo. A sem se sprijaznil, ker se meni ni dalo ukvarjati še s tem – potreboval sem chillout in tuš, saj pod motoristično obleko švicam kot konj.

Po daljšem oddihu se odpraviva v mesto, kjer skoraj ni bilo ljudi, gradnje pa so potekale v polnem teku. Privoščila sva si vegeterijanski pici in sedaj že stalnico Knjaz Miloš, še malo obhodila obalo, potem pa se vrnila v sobo, kjer sem si oči in ušesa spočil ob turbofolku na TV Pink, pred spanjem pa sem si še enkrat zavrtel film tega dne, pomislil na nekaj oseb, ki so mi pri srcu, ter z nasmeškom zatisnil oči. Živ sem.

Šesti dan – petek, 27.4., dan OF (Budva – Virpazar -
Nesreča mi ne bo pokvarila dopusta, si mislim, zato ga želim izvesti na tak način, kot sem si ga zamislil. Ta dan je bil v planu ogled Skaderskega jezera s samostani na jezeru. Ne mudi se nama nikamor, zato si tudi sam ob turbo muziki privščim malo črnogorskega izležavanja, a ne za dolgo, saj jo že kmalu mahava proti Virpazarju. Vozim skoraj ves čas v 4. prestavi, ker mi zaradi skrivljene ročke za sklopko nagaja tudi prestavljanje. Zanimivo, da ne čutim nikakršnega strahu med vožnjo, a priznam, da sta me vseeno minila tista vznemirjenost in entuzijazem, ki sem ju v sebi nosil pred padcem. Čutim pa, da je Dadota zadaj malo strah, čeprav ne pove direktno, temveč z načinom obnašanja in predlogi, ki vodijo h krajševanju poti. Tako sva se samo peljala ob Skaderskem jezeru, nisva pa obiskala nobenega samostana sredi jezera.

Attached Image
Ob Skadarskem jezeru

Skadarsko jezero je s svojo površino med 370 in 530 km2 največje jezero na Balkanu, največji ptičji rezervat v Evropi in zadnje zatočišče pelikanov v Evropi ter celo med zadnjimi sladkovodnimi močvarami v Evropi. Zato si je za to področje res potrebno vzeti čas, uživati v naravi in ribiških naseljih, obiskati kak samostan, pojesti ribo... Midva sva se v prvi prestavi vozila le po hriboviti, ozki in ovinkasti cesti ob jezeru, in občudovala naravo. Res lepo.
Attached Image

Attached Image
Ćitanje poruke

V glavi sem imel še skok do Shkodra na albanski strani, a Dadotu ni bilo preveč do vožnje, zato nisva šla do tja. Škoda, ker je fajna dogodivščina tudi tam; no, sam sem jo izkusil že prejšnje poletje, tako da tega nisem obžaloval. Po meni znani cesti sva nato nadaljevala pot do Ulcinja, kjer je največja plaža v Črni Gori (13 km), baje da celo največja na Jadranu. Populacija skoraj povsem albanska, kot v vsej tej okolici. Albanci namreč veliko kupujejo in se širijo, česar se Črnogorci bojijo, da ne bi tu nastalo novo Kosovo.

Attached Image
Ovire na poti proti Ulcinju

V Ulcinju si privoščiva kosilo. Ker mi čevapi gledajo že ven iz ušes, se odločim za omleto s sirom in šopsko solato, ki mi jo postreže fletna in prijazna kelnarca, saj svoje oko poleg na naju občasno vrže tudi na motor.
Attached Image
Kosilo za nealbance

S polnimi želodci jo mahneva nazaj proti Budvi, kjer se razpakirava in odpraviva do plaže. Na poti kupiva znamke in kartice, v butiku pa si jaz privoščim še kavbojke Diesel original za 35 € in sončna očala. Na obali skoraj nič ljudi, se je pa začelo nekaj dogajat. Ah ti Črnogorci, zadnji dan pred pričetkom sezone se šele postopijo opravil v lokalih ob plaži. Prav smešno jih je opazovati, kako hitijo, belijo stene, pometajo... Na poti si privoščiva palačinke in takoj naveževa stik z gostinko. Po večkratnih obiskih Dadotu predlagam, da morava nehat s tem, ker bo drugače mislila, da se tam pojavljava zaradi nje, kot sem imel izkušnjo na Pagu...

Attached Image
Sveti Štefan Na obali napiševa kartice v cirilici, nato pade spet ena palačinka, no jest si privoščim giros, spotoma nabavim še pas, potem pa si ogledava še staro mestno jedro, kjer spijeva še en Knjaz Miloš.

Attached Image
Budva

Ob obzidju je bilo lepo videt pet GoldWingov s slovenskimi registracijami. Prišli so namreč predstavniki GoldWing Cluba Slovenija, s samim predsednikom Pepijem na čelu. Drugače pa je bilo dogajanje bolj klavrno, zato se kmalu pobereva v sobo, spotoma odvrževa še kartice, nato pa spet turbomania. Mene kmalu pobere, medtem ko razmišljam o naslednjem dnevu.

Attached Image
Slovenske zlatke

Sedmi dan – sobota, 28.4. (Budva – Cetinje – Lovćen – Njeguši – Cetinje – Budva)

V planu so Cetinje in Lovćen z Njogošovim mavzolejem. Oblaki, ki so se pretekle dni nabirali ob hribovju takoj ob obali, so ta dan skopneli, zato sva jo dokaj kmalu odvihrala na pot. Do Cetinj je cesta prav lepa, v tem času še malo prometna, s hitrimi ovinki in počasnimi serpentinami. Te pa lahko kaj hitro pohopsa kakšna policijska patrulja. Naju so na srečo pustili na miru. V Cetinjah si pred trgovino na koritu od rož privoščiva zajtrk. Klasika – mleko, kajmak, sir in kruh. Med basanjem naju izza pulta spremljajo pogledi in nasmehi simpatične prodajalke, vmes pa uleti še en natakar iz sosednjega bara, se brez vprašanja usede na moj motor, kolega pa ga slika. Glede na vreme se odločiva, da se najprej povzpneva na Lovćen, ki ima dva vrhova – Štirovnik (1749 m) in Jezerski vrh (1657 m), na katerem je pokopan Njegoš.

Attached Image
Nacionalni park Lovćen

Pot do tja je ozka in ovinkasta, a ves čas asfaltirana. Na vrhu je ob cesti še vedno sneg, zgoraj pa parkirani trije motorji s slovenskimi tablicami. V restavraciji in trgovini spominkov nama prijazna gospodična na kratko razloži o Lovćenu, nato pa nama drago proda medaljone in prospekte. A samo enkrat v življenju take stvari doživiš prvič, zato mi je vseeno za denar. Z dobrih 1500 metrov se preko cca 460 stopnic povzpneš do mavzoleja, kjer je pokopan veliki pesnik, filozof in vladika Petar II. Petrović Njegoš.
Attached Image
Pod Jezrskim vrhom

Attached Image
Vhod v mavzolej

Lovćen ni le predel naravnih lepot, ampak zgodovinski pojem. Črnogorcem predstavlja tisto, kar Grkom Olimp, njihov odnos do vrha in pokojnega vladarja je religiozen. V vedrih jutrih naj bi se z Lovćena videla vsa Italija. Ta dan Italija sicer ni bila vidna, vseeno pa je z vidikovca bilo moč videti večino Črne Gore. Res lep razgled, tako lep, da se mi ni nikamor dalo; samo užival sem. Pa se je bilo treba spustit nazaj, ker je bila v planu druga pot do Cetinj, skozi vas Njeguši.
Attached Image
Petar

Attached Image
Pogled z vidikovca

Attached Image
Hribi in doline Montenegra

Cesta je bila slabša z nanosi peska in luknjami, zato nisem pretiraval z vožnjo. Hvala bogu, ker sem tako lahko opazoval prekrasen pogled na celotni Kotorski zaliv – sinja modrina v objemu obale daleč spodaj.

Attached Image
Kotorski zaliv

Kmalu sva prispela do vasi Njeguši, kjer je bil rojen veliki Njegoš, vas pa je poznana tudi po odličnem njegoškem pršutu in ovčjem siru. Po številnih serpentinah se spustiva do Cetinj, nedostopne starodavne črnogorske prestolnice, ki so jo pred sovražniki namesto obzidja branile kamnite stene. Stoletja so bile Cetinje duhovno in politično središče odpora proti Turkom, sedež črnogorskih vladik in pozneje prestolnica kraljevine Črne Gore. Cetinje so mesto muzej z najbolj ohranjenimi in najlepšimi zbirkami orožja na Balkanu in hkrati zakladnica drugih dragocenosti. Mesto ima danes simbolični status prestolnice in je za turiste privlačno tudi zaradi muzejev, galerij, umetniških akademij, arhivov, v mestu pa se nahaja tudi najstarejša biljardnica v Evropi.

Attached Image
Proletarci vseh dežel, združite se!

Med ogledom mesta sem si privoščil nekaj minut za nakup spominkov za meni bližnje, in pa eno Montenegro mikico za sebe. Nato pa spet čevapi in šopska salata, poplaknjena s Knjazom Milošem. Sledi vrnitev v Budvo, na poti potešim še žejo svojega mopedinota, ki se ne predaja. Cena enega litra bezolovnega goriva znaša 1,1 €. Motorju vedno bolj zaupam, tako da skoraj ne opazim več ran na njem, tudi vozim hitreje. Plan je izležavanje na plaži, ki premore že kar nekaj obiskovalcev – prvomajski prazniki se počasi začenjajo. A lastniki še vedno intenzivno pripravljajo in pospravljajo. Ne moreš verjet. So res leni.

Attached Image
Spiagga di Budva

Zopet padejo palačinke – z nutelo in kokosom, nato pa meditiranje in opazovanje sončnega zahoda v ležalniku barčka ob plaži starega mesta. Zraven pa ponavljanje cirilice ob branju lokalnega časopisa. Ta čas je v mestu potekal tudi internautični sejem – meni so bile od vsega najbolj zanimive hostese, mrgolelo pa je predvsem veliko število Rusov, ki so napolnili bare in restavracije.

Attached Image
Eni se pa preseravajo

Zopet je bil čas za palačinko, na poti pa sva si ogledala še vaterpolo – polfinale pokala LEN (kot UEFA cup pri fuzbalu) med Budvo in Šibenikom. Pravi pekel v dvorani, tradicionalna zmerjanja med Črnogorci in Hrvati s cigani in majmuni... Primitivci... Navijal sem za Budvo, ki pa je na žalost izgubila, zato sva se hitro pobrala iz dvorane, ker so bili Črnogorci na fertik razjarjeni.
Attached Image
Šibenik v napadu

Attached Image
Cigani, cigani, cigani...

Vrnila sva se v sobo, kjer je Dado ostal, jaz pa sem se z novimi kavbojkami podal v nočno življenje. Ni se nič pametnega dogajalo, čeprav je bilo znatno več ljudi na ulici glede na prejšnje večere. Matr, katere bejbe, kako se nosijo in rihtajo; saj sploh ne moreš, da jih ne bi opazil. Samo ponavadi ima itak vsaka buldoga zraven, tako da ne smeš imeti predolgih prstov. Sprehodim se skozi stari del mesta, popijem Knjaza, nato pa splezam čez ograjo do zaprtega bara na plaži in se razkomotim na ležalniku. Idealen plac za umiritev in malo posvečanja samemu sebi – bučenje valov, vonj morja in odsev lune, predvsem pa mir.
Attached Image
Bar III

Še enkrat si zavrtim film nesreče in pomislim, kako sem jo odnesel. Kako srečo imam, tudi zato, ker imam možnost tako potovati, da sem se rodil v normalnem svetu, ki mi ponuja priložnosti. Veliko ljudi takih priložnosti sploh nima, še bolj žalostno pa je, da jih veliko tudi ne vidi. Ja, potovanja so me naučila, da cenim tudi take ''malenkosti''. Na ležalniku skoraj zaspim, a me hlad predrami in počasi se vrnem v sobo, na poti pa poslušam kolepo, noćnega pjevača, ki naju očitno spremlja že od Kolašina. Treba je bilo iti spat, saj sva se z Dadotom zmenila, da že naslednji dan kreneva proti domu oziroma Krku. Nesreča je res obema vzela tisti začetni zanos.

Osmi dan – nedelja, 29.4. (Budva – Hercegnovi – Dubrovnik – Split – Zadar – Senj – Malinska)
Zjutraj vstaneva zgodaj, spakirava in otovoriva hondico ter se odpraviva proti Hercegnovem. Zaradi planirane dolge ture se namesto vožnje po Kotorskem zalivu vkrcava na trajekt. Ta odsek jadranske magistrale je edini del med Slovenijo in Črno Goro, ki ga z motorjem še nisem prevozil. Še en razlog več za naslednji obisk Črne Gore. Na trajektu polno najstnic, ma da bih ja imao 10 godina manije...
Ustaviva se v prvem večjem supermarketu in pozajtrkujeva. Za domov kupim še kos njegoškega pršuta in sira, za rokovnjače pa malo nikšičkega piva. Na meji me razpizdi hrvaški policaj, ker moram sleči čelado, očala in podkapo. Nalašč to izvedem zelo počasi, še počasneje pa si oblečem nazaj. Samo čakal sem, kdaj bo kaj zabrusil, a ni. Pot nadaljujeva mimo Dubrovnika do Neuma, kjer se zaradi moje zaspanosti ustaviva na pijački, nato pa naprej do Omiša, kjer je treba napiti motor.

Attached Image
Pogled na Dubrovnik

Malo si oddahneva, a kar kmalu zašibava proti Splitu, kjer doživiva izkušnjo s hrvaškim kretenom. Model me dohiti in nekaj časa vozi vzporedno z nama ter nama kaže fakića. Govno jedno, kaj pa mu je naredila ljubljanska registracija. Mu že hočem vrnit z obrestmi – fakić + trije prsti za znak Srbije, a se vzdržim, ker sem lani zaradi podobnega dejanja že bežal z motorjem pred razjarjenimi ljubljanskimi čefurji. Na cesti je že več motoristov, med njimi veliko Slovencev, tudi avtomobilistov, tako da moram biti toliko bolj pazljiv v prometu, zato tudi težje opazujem lepote jadranske obale – predvsem ob Velebitu, ko se sonce počasi začne počasi spuščati. Kmalu je le še velika oranžno-rdeča krogla, ki izginja v zlatem morju. Človek bi kar gledal in gledal, a se zavedam, da moram pred mrakom biti čimbližje Krku, ker težko vozim ponoči. A pri Pagu naju vseeno ujame mrak, zato upočasnim tempo. Toda mrak me niti ne moti, saj se mi v misli prikrade lansko poletje, ko sem se vračal z 10 dnevnega žuranja na Pagu. Te vožnje ne bom nikoli pozabil. Nekateri vedo, zakaj :-).

Mal čez deveto zvečer prispeva na Krk. Ustaviva se v Malinski in si privoščiva zelenjavno lazanjo in Jamnico. Oddih res paše, saj je bila nora vožnja – spoznal sem, da so Hrvatje v bivši Jugi najbolj prtegnjeni vozniki (vsem se nekam mudi, prehitevajo v škarice, izsiljujejo...) Zadnja postaja so Vantaćići, kjer se v Dadotovem stanovanju razpakirava in samo padeva dol. Zjutraj se nama namreč nikamor ne mudi.

Deveti dan – ponedeljek, 30.4. (Vantaćići – Reka – Rupa – Knežak – Postojna – LJ – Kamnik)
Zbudim se kmalu, dokaj spočit glede na približno 700 prevoženih kilometrov v prejšnjem dnevu. Dado je že nestrpen, saj je dobil tolik poruk od curica, da se mu že mudi domov. Samo še dobrih 170 km je pred nama. Spokava se brez zajtrka in med vožnjo se odločim, da bo pot brez postanka. Sportsko lagano jo mahava proti meji, kjer se mi dvigne srčni utrip, sploh na slovenski strani, ko ugledam luštkano policajko, znanko iz lanskega poletja, a na žalost na drugem pasu. Prime me, da se zapeljem še enkrat na hrvaško stran, a si premislim, saj vidim, da ji je že nerodno odzdravit, ko ji pohupam. Idemo dalje, si rečem, in že Knapićiva čez Knežak proti Postojni, kjer naredim velik bajkerski greh, saj zavijem na avtocesto. Jebat ga, po skoraj 2500 km se mi ni dalo polno natovorjen izživljat na ridah nad Planino. Zadnja postaja je bila kitajska restavracija na Duplici. Ker obožujem to hrano, je sprememba od čevapov res pasala. Nato razložim kolega, sam pa si dam duška na cesti do doma. Če se že moram razsut, naj se v bližini doma. Sej ne, sam lepo je bilo spet začutit malo močnejšo in lažjo hondico. Doma se me zelo razveselijo, ko pa pokažem slikico kreša, pa mami kar ozeleni. Seveda jim takrat nisem ničesar povedal o tem. No, sam se pa najbolj razveselim dveh vražičkov, ki mi takoj pritečeta v objem. Lepo je biti spet doma, a misli mi že uhajajo v naslednje leto, da bo treba to turo v celoti ponoviti v daljšem času, skupaj z Makedonijo in skokom v Albanijo, zraven pa obiskati še letos izpuščene cilje. A to je še daleč, sedaj so na vrsti ZDA in pa Danska. Komaj čakam...

Da se oddolžim hondici, jo lepo sčistim in do vrha napolnim z gorivom, potem pa se zleknem na posteljo in strnem vtise. Kljub skrajšanemu dopustu sem fasciniran nad res čudovito naravo Črne Gore in lepimi dekleti, predvsem pa nad prijaznostjo Črnogorcev, posebno prijateljev – Branka, Jovice in Baćike. Seveda pa nikoli ne bom pozabil nesreče in dogajanja po njej. Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. In nesreča mi je prinesla nove prijatelje, nov pogled na bajkerje in motorizem ter na življenje samo, predvsem pa zavedanje, kak srečnež sem. Pa se spet spomnim, da sreča ne pride sama, temveč je za njo treba garati. Očitno živim na pravi način, da se mi vse tako lepo vrača...

Črna Gora in Črnogorci, se vidimo prihodnje leto!

Nazaj na vrh