Korzika-otok sanjskih plaž in tisocerih razgledov

Korzika je cetrti najvecji sredozemski otok, ki kljub bližini Italije spada pod Francijo. Bralci jo zagotovo najbolje poznate po nesreci Adrijinega letala na gori San Pietro in po rojstnem kraju Napoleona Bonaparte, najbrž pa le redko kdo po bojih korziških separatistov za neodvisnost, katastrofalnih gozdnih požarih, cudoviti pokrajini, odlicnih vinih in sirih… Že Grki so Korziko imenovali Kalliste, kar pomeni cudovita. Namrec le redko kateri sredozemski otok ponuja toliko naravnih lepot in pokrajinskih kontrastov. Tu se najde za vsakogar nekaj, od zabave in kopanja na sredozemski plaži do planinarjenja, pohodništva, prostega plezanja, sprehajanja, gorskega kolesarjenja in kopanja v tolmunih gorskih rek…

Vse to je tudi naju s Tino prepricalo, da jo morava obiskati. Obstajala je samo še dilema-motor ali avto. Kljub tveganju glede vremena-obisk Korzike je zaradi številnih italijanskih turistov in stabilnega vremena najbolj primeren v septembru-se odlociva za motor in že dobre tri mesece pred odhodom rezervirava povratno karto za trajekt Livorno-Bastia. Priprave pocasi stecejo. Dan odhoda je vse bližji, vremenske napovedi pa vedno slabše. A na koncu se vse lepo iztece, saj na poti nisva imela slabega vremena, medtem ko ste se v Sloveniji kopali v dežju.

Povzetek:

  • 13 dni
  • 3095 km
  • 180 l bencina,
  • povprecna poraba 5,8 l/100 km

Polno natovorjena jo prvi dan po pusti avtocesti mahniva mimo Benetk in Bologne ter prelepe gricevnate in z vinogradi posejane Toskane vse do Pise. Pot je kar naporna, sploh odsek avtoceste od Bologne naprej do Toskane, saj je avtocesta zelo zavita, prehajaš iz predora v predor, kar pa je najhuje, pa so tovornjakarji, ki prehitevajo druge tovornjake in niti ne gledajo. V Pisi najameva bungalov v kampu za 40 €, saj se ne splaca postavljati šotora za kratko noc-odhod trajekta naslednje jutro je namrec ob 8.00. V vecernem casu si ogledava tudi znameniti poševni stolp romanticne katedrale na Piazzi del Duomo.

Naslednji dan se že malo po sedmi uri zjutraj vkrcava na trajekt in gledajoc delfine, ki se igrajo na ladijski sledi v morju, uživava v štiriurni plovbi.

Plan je bil doseci jug otoka in nastanitev pri mestu Bonifacio. Na otoku se najprej ustaviva v turisticni pisarni, da dobiva zemljevid, nato pa narediva prvi postanek v marketu. V splošnem je vse malenkostno dražje (zavisi od trgovine), sploh sadje in zelenjava. Na cesti pa sva že takoj spoznala, da rek ''narediti se Francoza'' dobesedno drži, ko je gospa pridrvela v rondo, brez da bi se zmenila za naju. Zato na cesti postanem še bolj previden in oprezen, kar v nadaljevanju na ozkih in nepreglednih odsekih pride še kako prav, sploh ce te za ovinkom caka creda ovac, koz, goveda ali specih napol divjih svinj, kar je na Korziki povsem obicajno.

Po parih urah sva prispela v Bonifacio, še pred tem pa sva lutala ob obali, iskajoc primeren kamp. Pristaniško mesto Bonifacio leži na jugu otoka na 50 m visokih klifih, z razgledom na Sardinijo. Res impozantno, zato se za tri noci nastaniva v kampu v bližini mesta, ki nudi idealno izhodišcno tocko.

V naslednjih dneh si najprej mesto ogledava tako peš kot tudi z ladjico in odkrivava okoliške pešcene plaže (Korzika ima 1000 km obale, od tega dobrih 300 km plaž), narediva skok v srednjeveško mesto Sartene z ozkimi ulicami, kjer si na glavnem trgu privošciva kavico za 3€, in na plažo, kjer se zaradi številnih meduz ne moreva kopati. Si pa privošciva1,5 litra vode za skoraj 2€. Ja, tudi pivo ni ravno poceni, saj stane 3 dcl piva tam med 3 in 4 €.

Razišceva tudi Filitoso, zgodovinski kraj, naseljen pred okoli 5000 leti, znan predvsem po granitnih skulpturah in zelo stari oljki. Seveda sva si privošcila tudi kopanje v tolmunckih reke Solenzare, preden sva preckala prelaz Col de Bavella na 1218 m. Kopanje v zelenih tolmunih rek je znacilno za Korziko, saj so nekatere toplejše od morja, v drugih pa te malo stisne, a toliko bolj osveži ob vrocih poletnih dnevih.

Vožnja po Korziki, še posebno v notranjosti, je zaradi nešteto ovinkov in številnih razgledih idilicna in res nekaj posebnega, saj potuješ skozi borove in smrekove gozdove, ki jih že za naslednjim ovinkom nadomestijo same breze, malce naprej pa uživaš v vonju cvetocih kostanjev in makije v nižinskem svetu. Med tem opazuješ vse te gorske vasice, vrinjene v pobocja, pester živalski svet, pri tem pa sploh ne dohajaš, kako granitne sklade zamenjajo konglomeratne vzpetine, bel apnencasti svet, ki se za naslednjim vogalom prelije v rdeckasto barvo, na severu otoka pa celo v crno.

Sledil je premik z vzhodne, bolj nižinske obale na zahodno obalo, ki je bolj razclenjena in gorata, z ožjimi cestami, težje dostopnimi plažami in prelepimi razgledi na številne zalivcke. Želela sva iti ves cas ob obali, a sva kmalu naletela na zaporo-potekal je rally, ki sva si ga na hitro tudi malo ogledala, nato pa sva z vožnjo nadaljevala po neznanih stranskih poteh, ki so naju postopoma pripeljale na glavno cesto do mesta Ajaccio (najvecje mesto na otoku, kjer je bil rojen Napoleon). Mesto sva samo preckala, saj sva imela pred seboj še kar nekaj kilometrov do naslednjega mesta taborjenja. Nastanila sva se v kampu v mestu Porto, od koder sva zopet delala dnevne izlete, ali pa se enostavno razvajala na pešcenih plažah. Kampi na otoku so urejeni in v primerjavi z njihovim standardom in cenami v naši južni sosednji državi dokaj poceni, saj se cene za parcelo, šotor, dve osebi in vozilo gibljejo od 15€ navzgor. Povsod, kjer sva bila, so imeli toplo vodo in možnost elektricnega prikljucka. Prvi vecer sva po postavljanju šotora lagano sportsko odšla peš v mesto in do obale, kjer sva ob meloni opazovala prekrasen soncni zahod.

Naslednje jutro pa sva odšla na plažo pod mestom Piana. Na poti do tja naju je skoraj podrl en model z avtom, ko je dal vzvratno in stopil na gas, ne da bi pogledal v ogledalo, ce ima koga za sabo. K sreci se je vse dobro izteklo, tako da sva se šla lahko v miru namakat, popoldan pa na sprehod po mestu in kosilo, saj sem imel namrec do Tine še nepoplacan dolg zaradi izgubljene stave. Tudi hrana v restavracijah ni ravno poceni, saj meni za eno osebo stane tam okoli 15 € in vec, pice od 10€ dalje itn… Seveda pa je pri narocilu nastal problem, saj je bil meni samo v francošcini, mama, ki je stregla, pa ni znala nic angleškega… K sreci sem vsaj malo odnesel od tecaja, da sem približno vedel, da gre pri enem meniju za ribe, pa seveda pir sem tud znal narocit.

Nic zato, vse, tako od predjedi, glavne jedi, poobedka in sladice je bilo zelo okusno, sploh ob cudovitem razgledu na pokrajino. Rdeckasta skalnata pokrajina Les Calanches, ki se dviga nekaj sto metrov nad morjem, je ob soncnem zahodu pustila nepozaben vtis, tako zaradi naravnih lepot kot tudi ozke in nepregledne ceste.

Naslednji dan naju je pot vodila tudi v gorato pokrajino, preko številnih prelazov in recnih dolin do mesta Corte, univerzitetnega središca in nekaj casa celo prestolnice samostojne Korzike, na kar so Korzicani s svojim avtohtonim jezikom še posebej ponosni. Mesto je tudi odlicno izhodišce za izlet v dolino reke Restonica, kjer se lahko kopaš v številnih, a mrzlih tolmunckih, ali pa se povzpneš do ledeniških jezer. Na poti do turisticnega mesta Ajaccio, znanega po rojstni hiši Napoleona, se srecava tudi s specimi prašicki za cesto, ki jim vrževa malo kruha, a kaj kmalu skoraj zbeživa, saj so dobesedno planili proti nama, fehtajoci še hrane.

Peljeva se tudi mimo znamenite, a tragicne gore San Pietro, kjer pa je ogled kraja letalske nesrece možen le s posebnim dovoljenjem in v spremstvu lokalne oblasti. Na poti zaslediva tudi rezervat za želve, a ga spustiva, saj navelicana vožnje želiva priti cimpreje nazaj v kamp, da zopet pripraviva vse potrebno na selitev. Po nekajdnevnih avanturah na zahodni obali se preseliva na severni del otoka, v mesto Saint Florent, po pripovedovanjih najbolj mondeno mesto na otoku, nama pa nic posebnega, saj je vecji vtis naredila pušcava Agriates in mesto Calvi, v katerem naj bi nekaj casa domoval Krištof Kolumb.

Vseeno sva se nastanila v enem izmed številnih kampov, kjer sva se hitro spoprijateljila z domacimi kozami in sivim žakojem. Imela pa sva tudi nocno obiskovalko lisico, ki so jo ocitno privabili ostanki hrane, zato tudi ni bilo nic cudnega, da sva v prejšnjem kampu videla tudi podgano na drevesu. A te stvari na Korziki vzameš v zakup, saj želiš z naravo postati eno.

Ta del dopusta je bil namenjen bolj izležavanju. Prvi dan sva jo mahnila do mesta Nonza, pod katerim se razprostira dolga plaža s crnim peskom. Seveda sva odšla na plažo, vendar dolgo nisva zdržala tako zaradi pripeke sonca, saj sence ni nikjer, kot pripeke crnega peska, ki se na soncu še toliko bolj segreje.

Ogled severnega rta Cap Corse naslednji dan je bil kar naporen zaradi ozkih in nepreglednih ter na trenutke slabih cest, a cudoviti razgledi vse poplacajo, še posebej pa kopanje na kakšni izmed umaknjenih plaž. Za zadnji dan pred odhodom sva si pustila poležavanje na rajski plaži Saleccia, ki je bila izbrana med deset najlepših plaž v Evropi. Dostop je zaradi razgibanega terena možen le s colnom ali terenskim vozilom. No, tudi z motorjem nama je uspelo, a sva za 12 km potrebovala vec kot eno uro. Res je bil pravi offroad, skale, mivka, pesek, luknje, v katerih sem nasedal, pa preckanje mlake, a mi je uspelo varno pirpeljati motor-no, na koncu sem se zakopal v mivko in naprej ni šlo.

Trud je bil ob pogledu na cisto belo mivko v objemu kristalno-cistega turkiznega morja in starih, zašcitenih borovcev poplacan, vzdušje so morda kvarile le prestižne jahte, zasidrane v bližini.

Ob uživanju so nama misli pocasi že uhajale na popoldansko pakiranje in odhodu proti domu naslednji dan, zato sva se pocasi odpravila nazaj, pospravila vse potrebno in uživala še zadnje trenutke na otoku, kjer sva si po uspešnem nakupovanju ob soncnem zahodu privošcila pico. Naslednji dan sva se navsezgodaj zjutraj natovorila motor, vrgla stran razpadajoci šotor iz Hoferja in se odpravila nazaj na trajekt do Livorna, od tam naprej pa vse do doma, seveda z obcasnimi postanki zaradi že malo razbolelih zadnjih plati.

Jaz ne bi bil jaz, ce ne bi zgrešil izvoza, tako da sva naredila še krogec skoraj do Verone. Tudi tokrat se nama je nevihtni oblak umikal, tako da sva se po vec kot 3000 km srecno in brez posebnih zapletov vrnila v Slovenijo, se spotoma ustavila na roštiljadi v Vodicah, oba polna novih spominov in vtisov, a že z mislimi na novo pot…

Nazaj na vrh