Jump to content


Photo

motoristek v Iran


  • Please log in to reply
3 replies to this topic

#1 motoristek

motoristek

    Bajker

  • Člani
  • PipPipPipPipPip
  • 2,621 posts
  • Location:Celje-Slo
  • Spol:desc
  • Motor:BMW 1200 GS

Posted 14 April 2011 - 07:38 PM

Kot vsako leto, sem tudi letos razmišljal, kam na potep za malo dalj časa. Želje so bile velike, prav tako se je ponujalo tudi veliko mamljivih destinacij. Med zelo zanimivimi so bile Jordanija, Sirija ter Maroko. Spomnil sem se motorista Gregorja, ki je lansko leto obiskal prav prvi dve. Poklical sem ga in prosil za napotke. On je v tem letu načrtoval pot v Iran. »Tudi to ne bi bilo slabo«, sem si rekel, »morda pa grem tudi jaz«. Malo sem pregledal karte, pri prijatelju in sodelavcu sem se pozanimal, kaj on misli o tej poti, saj je bil tam že pred osmimi leti. Kar sem izvedel in prebral o Iranu, me je vse bolj navduševalo, da se tudi sam odpravim na to pot. Rečeno, storjeno in že sem pridno začel brskati in iskati vse mogoče podatke o tej državi. Začrtal sem si pot, zapisal vse znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati na poti, preučil vreme, njihove navade in še marsikaj. Na takšna potovanja se po navadi odpravim v mesecu maju, najraje sam.

Pri hiši je še psička Airedal terierka Didi, ki jo je za daljši čas kar težko pustiti doma zaradi varstva. Na srečo se je »žrtvovala« moja draga, ki se je v tem času odpravila na potep z letalom le za krajši čas. Tokrat je obiskala Portugalsko. Oba sva se mrzlično pripravljala na svojo pot in iskala informacije.

Končno je napočil ta dan! 24. 4. 2010, ob 9.00, sem zajahal mojega natovorjenega konjička, se poslovil od domačih in odrinil proti bencinski črpalki na Polulah, kjer me je čakal motoristični prijatelj Mirč. Spremljal naj bi me do Rogatca.

Odločila sva se za pot proti Rogaški slatini in Rogatcu preko mejnega prehoda Dobovec. Med potjo sem razmišljal, če sem morda kaj pozabil. V Rogatcu ob cesti vidim »modrega angela« in v trenutku se spomnim, da nisem vzel vozniškega in prometnega dovoljenja. Odložil sem ju na mizo, pred odhodom pa ju pozabil pospraviti v «tank torbo«. Preostalo mi ni nič drugega, kot da se obrnem nazaj proti Celju. Mirč je ta čas obiskal svojega prijatelja, jaz pa sem že prvi dan po nepotrebnem napravil cca 100 km več. Hitro sem bil spet na poti proti mejnemu prehodu, vstopil na Hrvaško in nadaljeval pot po dolgočasni avtocesti za Beograd in Niš do Čiflika (Bela Palanka). Zadnji del poti je pričelo deževati, kar je vožnjo malo popestrilo, saj sem se moral bolj osredotočiti na pot.

V Čifliku sem tudi tokrat prespal pri Ivanu Đorđeviću, avtomehaniku, ki oddaja tudi sobe. Privoščil sem si dobro večerjo, se odžejal, še malo poklepetal, in po prevoženih 878 km odšel spat.

Zbudil sem se ob 6.00 in ugotovil, da ni elektrike. Malo sem še poležal, nato sem pospravil sobo, šel na zajtrk in ob 9.00 nadaljeval pot do bolgarske meje. Mejne formalnosti so bile opravljene, le policist me je hotel malo prestrašiti, češ da me bodo Iranci ustrelili. Zapeljal sem na bencinsko črpalko. Možakar, ki mi je natočil bencin, je bil na srečo Srb. Hitro sem ugotovil, da bi sicer imel težave s sporazumevanjem, saj moja angleščina ni najboljša, njegova pa je bila zelo slaba. Izvedel sem, da za motor ne potrebujem vinjete, morajo pa jo imeti vozniki osebnih avtomobilov in tovornjakov. Na mejnem prehodu za Bolgarijo je čakala 3 km dolga kolona tovornjakov, kar dokazuje, da je Bolgarija za tovornjakarje res tranzitna država. Pot do avtoceste je bila v katastrofalnem stanju. Sreča, da je bil dan, saj si po tej cesti ponoči ne bi upal voziti zaradi zelo velikih udarnih jam. Presenetilo pa me je veliko število policistov, ker sta bila skoraj na vsakem kilometru po dva, ki sta preverjala, če vozimo po predpisih in sicer 50—60 km/uro. Na avtocesti je šlo malo hitreje, a žal ne dolgo. Ostale ceste imajo pogosto omejitev 50 km/uro ter veliko policije. Ob cesti stojijo celo nekaki kioski, v katerih možje postave čakajo na svoje žrtve. Mogoče bi bilo dobro, da bi si to ogledali tudi naši policisti.

Kar hitro sem pripeljal do bolgarske meje, jo prečkal ter pristal na turški meji. Malo se je zapletlo, ker nisem imel vize. Carinik me je napotil do prvega okenca, kjer sem kupil vizo, nato sem moral nazaj do carinika, da sem mu vizo pokazal in spet k drugemu cariniku, ki mi je preveril številko motorja, ni pa mi bilo jasno, zakaj je iskal tablico z registrsko številko spredaj. Komaj sem mu dopovedal, da imajo motorna kolesa samo eno tablico in še to zadaj. Končno sem prišel do carinika, ki me je spraševal, ali prevažam drogo, bombe in podobno. Povedal sem mu, da prihajam kot turist, ki bi si rad ogledal njihove znamenitosti in ne kot terorist. Predno sem prečkal mejo, mi je še zadnji uradnik pregledal, ali je vse pravilno vpisano in končno sem lahko odpeljal. Hitro sem prišel spet na avtocesto, kjer pa je kar močno pihalo. Mislim, da je bila burja, ki se je umirila šele pri Istanbulu. Na črpalki sem srečal dva turška motorista, ki sta mi svetovala nočitev v hotelu, primernem za motoriste. Žal moj GPS povedanega naslova ni našel, zato sem se odločil, da prevozim Istanbul in morda na poti proti Ankari najdem primerno prenočišče. Ustavil sem se v mestu Bolu in prespal v hotelu za 35 €/noč. Cena nočitve v hotelu se mi je zdela kar zasoljena in upal sem, da se mi to ne bo prevečkrat ponovilo. Ta dan sem prevozil 930 km.

Noč je minila hitro in že sem sedel pri zajtrku ter načrtoval pot za ta dan. Nato sem jo mahnil proti Ankari ter naprej do Sivasa. Pred tem pa sem moral menjati evre za turške lire, saj sem bil namenjen v bolj zakotne kraje, kjer verjetno ne bom mogel uporabiti bančne kartice. No, pa so me presenetili! Tudi tu sem lahko plačal s plastiko. Cesta je bila ravna, na poti ni bilo nič zanimivega. Ustavljal sem se le na črpalkah, da sem natočil bencin, nato spet nadaljeval pot. Na eni od črpalk sem kupil dva njihova piva Efes, s katerima sem si pogasil žejo, ko sem pojedel še zadnji dunajski »šnicelj« in kruh, ki sem ju imel spravljena v kovčku. Vse to sem si privoščil v sobi, ki sem jo po srečnem naključju našel za solidno ceno. Pred večerjo sem se še oprhal ter okoli 21.00 ure legel k zasluženemu počitku. Ta dan sem prevozil 625 km.

Zjutraj sem spet pospravil svojo kramo, pozajtrkoval, poravnal račun in odrinil proti Erzincanu. Moral sem voziti kar se da previdno, saj so ob cesti v predmestjih in pred naselji stali policisti in prežali na prehitre voznike, izven naselij pa jih ni bilo, zato sem si dal duška in vozil malo hitreje, med 120 in 140 km/uro. Do Erzuruma je bila vožnja kar v redu, po tem pa katastrofa. Cesta je bila v katastrofalnem stanju, zato sem vozil po polževo, za nameček pa je začelo še deževati. Cesta, če lahko temu sploh rečem cesta, prej kolovoz, je zaradi dežja postala blatna in nevarna. Do Dogubayazita sem k sreči imel le še približno 30 km. Mesto leži na 1950 m nadmorske višine in je zadnje kurdsko obmejno mesto. V Dogubayazit sem prišel izčrpan in blaten, da pa o mojem lepotcu ne govorim, saj je bil videti kot da je prišel iz ruske fronte. Nič se nisem čudil, da se je mojemu znancu iz Maribora, ki je pred tremi leti vozil po tej poti, pokvaril motor. Poiskal sem prenočišče in se odpravil v sobo, ker je začelo močno deževati. Ura je bila sedem zvečer, doma pa bi bila šele pol šestih zvečer. Ker je bilo še zelo zgodaj za spanje, sem pogledal malo karto in si pripravil načrt poti za naslednji dan. Lakoto pa sem si potešil s savinjskim želodcem ter se odžejal z Efesom. Počasi sem se spravil v vodoravni položaj in ob misli, da bom naslednjega dne že v Iranu, zaspal.

Spal sem kar v redu. Malo me je motil dež, saj je vso noč deževalo in zjutraj, ko sem se prebudil, je lilo še močneje. Preostalo mi ni drugega, kot da si oblečem »dežjaka« in se v dežju odpravim proti turško-iranski meji. Do meje sicer ni bilo daleč, prevozil sem le kakšnih 30 km. Nisem pa vedel, kako dolgo me bodo na meji spet zadržali. Vesel sem zagledal mejo in nehote pomislil, ali imam vse, kar je potrebno, da bom prestopil mejo brez zapletov. Ustavil sem se na mejnem prehodu Bazargan. K meni je pristopil gospod v civilni obleki in zahteval potni list. Brez pripombe sem mu ga izročil, saj sem bil prepričan, da je eden od zaposlenih, kar pa seveda ni držalo. Ponudil mi je pomoč za ureditev vseh formalnosti, ki so pač bile potrebne za prehod. Ko je bilo vse opravljeno, mi je moj spremljevalec ponudil še menjavo evrov v riale. Glede na njegovo ponudbo, sem takoj ugotovil, da me hoče »nategnit«, saj mi je za 100 € ponudil le 800.000 rialov, kar pa je skoraj polovico manj, kot je sicer uradna menjava (uradna menjava bi znesla 1.300.000 rialov). Na takšno menjavo seveda nisem pristal. Bil sem zelo jezen, saj je možakar za svoje usluge pričakoval še nagrado, zato sem ga na hitro odpravil s »Hvala in nasvidenje«.

Po opravljenih carinskih formalnostih sem končno prevozil turško-iransko mejo in stopil na Iranska tla.

Zdaj pa nekaj zanimivosti o Iranu. Islam je pravzaprav arabska beseda, ki pomeni predanost Alahu. Ima skupne korenine s krščanstvom in judovstvom.

Leta 570 n. št. se je v Meki rodil Mohamed. Bil je sirota, zato je zanj skrbel stric. Ko je deček nekoliko odrasel, ga je stric uvajal v trgovino. 25 let star je nato odšel na sever Arabije, kjer se je seznanil s 40-letno vdovo Kadijo in se z njo poročil. Rodile so se jima tri hčere. V srednjih letih mu ni bilo več veliko mar za trgovanje in je raje zahajal v samoto v hribe, kjer je veliko razmišljal. Pri 40. letih je sprejel razodetje Alaha in o tem pripovedoval v Meki. Ljudje ga niso razumeli in prvih deset let mu niso sledili, kasneje pa se je zanimanje za njegove besede vedno bolj večalo, zlasti v Medini, leta 622 n. št. Islam se je začel hitro širiti (ta selitev se imenuje hidžra; tedaj se je začelo muslimansko štetje). Pripadniki islama so preganjali judovske družine, vabili in sprejemali beduine iz Arabije. Širjenje vere je bilo povezano z veliko grobosti (izseljevanja, napadi na trgovske karavane).

Leta 630 n. št. je Mohamed organiziral prvi veliki pohod in napadel Meko, svetišče Kaba pa posvetil Alahu. Meko je naredil za romarsko središče. Leta 632 n. št. je Mohamed umrl brez moškega naslednika, zato so ga nasledili kalifi.

Beseda koran pomeni v prevodu recitacija. Po Mohamedovi smrti so začeli zapisovati misli, ki jih je Mohamed sprejel ob razodetju. To naj bi bila čista božja beseda, Alahove besede Mohamedu, ki se jih danes učijo na pamet, da bi dosegli božjo milost – barako. Mnogi imajo zaradi pogostih in dolgotrajnih molitev na čelu molilni žulj.

Koran uporablja 99 sinonimnih izrazov za boga. Islam pozna tudi nekakšne »angele« ali džine, in sicer dobre in zle (njihov poveljnik je satan). Priznavajo tudi preroke (tudi Jezus je zanje prerok).

Muslimani verjamejo v poslednjo sodbo. Slediti morajo štirim pomembnim stebrom:

- šahadi (Alah je edini bog),

- salat (obvezna molitev petkrat na dan),

- ramadan,

- zahat (dajanje miloščine) in

- hadž (veliko romanje v Meko).

Mujezin je duhovnik, ki na minaretu kliče k molitvi. Kadar molijo, morajo biti obrnjeni proti Meki. Enkrat v življenju naj bi vsak musliman potoval v Meko. Hadž bajran in obredno žrtvovanje sta največ, kar lahko doseže na zemlji. Romanje v Meko traja skupno štiri dni. Vsak dan v času velikega ramadana je v Meki okrog 2 milijona vernikov. Sredi obsežnega dvorišča je kaba, črn kamen. Verniki so oblečeni v bele obleke. Sedemkrat morajo okrog hriba, nato iz vodnjaka popiti vodo, se odpraviti na goro Ararat (5137 m) in se obrniti proti zahodu. Tam morajo ostati do večera. Naslednji dan gredo v vas Nino. Tam pri treh stebrih, kjer se je po izročilu Mohamed uprl satanu, satane kamenjajo. Nekateri verniki doživljajo tako veliko zamaknjenost, da jih pogosto množica pohodi do smrti. Četrti dan je na vrsti žrtvovanje. Zakoljejo tudi do 20.000 živali in z njimi nahranijo romarje.

No, dovolj o Alahu. Aha, pa še samo to … izvedel sem, da moški ženski nikoli ne ponudi roke v pozdrav, one pa se smejo za pozdrav le nasmehniti. No ja, jaz sem bil zadovoljen že z nasmeškom, če mi ga je le katera podarila.

Zdaj pa nazaj na pot, ki sem jo nadaljeval preko 2000 m visokega prelaza proti Tabrizu, kar dobro namočen okoli vratu, saj sem na meji moral odložit čelado, da sem lahko opravil vse potrebne formalnosti. Dežju se je pridružila še toča, močan veter in megla, saj sem videl le kakšnih 10 m pred sabo. Za piko na i pa je bilo še mrzlo. Kljub dobri garderobi me je ''zeblo kot psa''. Ob prihodu v Tabriz sem pričel iskati hotel oziroma prenočišče, kar pa ni bilo prav lahko. Prvi mi je prišel na pot prijazen gospod, menda učitelj angleščine z imenom Esmaeili, kar se po njihovo izgovori Smayli. Takoj sem pomislil na smeh (angleško smile) in ponovil: »smayli«, na kar sva se oba zasmejala. Svetoval mi je hotel Asia, ki bi naj bil v bližini. Nisem imel veliko izbire, zato sem se zahvalil in nadaljeval pot po njegovem napotku. Na križišču sem spet vprašal fantiča na mopedu, ki pa mi je takoj ponudil pomoč in se peljal pred menoj do hotela. Njihova prijaznost me je zelo presenetila. Hitro sem se dogovoril za sobo in komaj čakal, da stopim pod topel tuš in se preoblečem v suha oblačila. Ko sem se malo očedil, sem se odločil, da si malo ogledam mesto, zamenjam denar in poiščem kakšno trgovino, saj se mi je že kar močno oglašal želodec. V trgovini ni bilo veliko izbire, zato sem se moral zadovoljiti z dvema plastenkama vode, štirimi muffini in dvema kruhkoma, ki sta vsaj na pogled spominjala na kruh, savinjski želodec pa me je čakal v kovčku v hotelu. Za ta velik nakup sem odštel približno 11.000 rialov. Ker je spet pričelo rahlo deževati, sem se odpravil nazaj v hotel. Po moji super večerji sem se počasi spravil v posteljo. Spal sem dobro, in ko sem se zjutraj zbudil, me je čakalo običajno delo pospravljanja in zajtrkovanja. Njihovi zajtrki so zelo skromni: čaj, kruhek, med ali mogoče marmelada. Na internetu in na ­­­­lonely planetu sem prebral, da je Iran poceni, in da za nočitev odšteješ le od 9,00 do 10,00 €, vendar to vsaj po mojih izkušnjah ne drži. Tokrat sem za nočitev plačal 350.000 rialov, kar je okoli 30,00 € (odvisno od menjave, ki pa je tokrat bila še kar ugodna).

Prebudil sem se v vedrem jutru. Hitro sem se spet spravil na mojega konjička in nadaljeval pot. Veselja pa je bilo kmalu konec. Spet je pričelo deževati, mraz pa tudi ni popustil, saj sem bil še vedno visoko v hribih. Pot me je peljala skozi vasi, ki pa niti slučajno niso podobne našim, prej so me spominjale na vasi in hiše v Afriki, ki sem jih videl na televiziji. Pot sem nadaljeval čez 2000 m visok prelaz, meni pa se je kazalec za gorivo že kar nevarno bližal ničli, črpalke pa ni bilo nikjer na vidiku. Skrbelo me je že kako naprej, če mi zmanjka goriva. Na srečo in veselje sem zagledal črpalko, ki pa je bila nekaj posebnega. Dajala je videz cisterne, na zadnjem delu pa je imela vse, kar je pač potrebno za točenje goriva. Ko je bil tank poln in sem hotel poravnati račun, me je vprašal za kartico. Takoj sem pomislil na evro ali master kartico, on pa je spraševal po kartici, ki jih dobijo menda samo oni. S to kartico si lahko kupil 100 litrov bencina po 0,10 evrov/liter, brez te kartice, pa je bila cena 0,40 evrov/liter. Ker še nisem menjal evrov v riale, sem lahko plačal kar z evri. Spet me je presenetila njihova prijaznost, saj me je mož po vrhu vsega povabil v nekaj metrov oddaljen kontejner na čaj. Izmenjala sva par besed, pri tem pa sva si tudi malo pomagala z rokami. Po čaju sem nadaljeval pot. Cesta sicer ni bila slaba, bila pa je zaradi dežja kar precej namočena in sem moral biti izjemno previden. Čim prej sem hotel priti do Teherana, vendar pa sem pred sabo imel še kar nekaj kilometrov, zato sem pri Zanjanu zavil na avtocesto, kjer sem kljub močnemu dežju, lahko vozil nekoliko hitreje. Med vožnjo se je ob meni pojavil avto, njegov voznik pa mi je mahal naj se ustavim in mi kazal pomaranče. Ker ni in ni odnehal, sem se naposled le ustavil. Stopil je iz avtomobila, me pozdravil, vprašal od kot prihajam in mi zaželel dobrodošlico. Dal mi je dve pomaranči in pecivo, ki je po obliki bilo podobno naši pici, vendar je bilo sladko z rozinami. Menda je to njihovo značilno pecivo in bilo je kar dobro. Zahvalil sem se mu, in spet presenečen nad njihovo prijaznostjo, nadaljeval pot mimo mest in naselij, ki so bila precej drugačna v primerjavi z našimi. Hiše so bile podobne kontejnerjem (eni so bili višji, drugi nižji), razmetanim v nekako vrsto. Nikjer ni bil videti življenja, zvečer pa tudi nobenih uličnih luči. Na poti sta me še vedno spremljala dež in veter, zato sem vozil bolj počasi in previdno. Na moje veselje pa je približno 50 km pred Teheranom nehalo deževati in prikazal se je sonček. Slekel sem dežni kombinezon in nadaljeval pot še vedno po kar precej mokri cesti. Končno sem v daljavi zagledal hiše in vedel sem, da se bo pred mano kmalu prikazalo mesto Teheran. Ko sem se bližal mestu, je Teheran dajal občutek velikanskega mesta. Baje je na tem kraju prvotno živelo okrog 50.000 prebivalcev, kasneje se je mesto nekoliko razširilo in štelo 500.000 ljudi, danes pa jih šteje skupaj s primestnimi naselji že okrog 16 milijonov. Moja prva misel je bila poiskati prenočišče. Ko sem spraševal za hotel po zmerni ceni, so mi ponujali hotele za 210 dolarjev na noč, kar pa seveda ni bilo sprejemljivo, vsaj ne za mene. Končno sem ga le našel s pomočjo mladega fantiča, ki mi sicer zaradi težav z jezikom ni znal razložiti poti do hotela, zato sem ga enostavno naložil na motor in me je pripeljal do cilja. Cena je bila še kar sprejemljiva, 80 dolarjev na noč. Spravil sem se v sobo, odložil prtljago in se lotil dela. Najprej sem očistil »dežjak« in škornje, na koncu pa sem še sam stopil pod tuš. Čist in preoblečen sem se lotil hrane, ki sem jo še imel v kovčku. Ko sem si za prvo silo potešil lakoto, in ker je bil še dan, saj sem v mesto prišel popoldan, sem se odpravil na krajši ogled mesta. Arhitekturno je mesto zelo neurejeno, duši se v prometni gneči, je pa veliko zelenja, ki ga ohranjajo s pomočjo namakalnih sistemov, saj so poleti temperature izjemno visoke. Malo sem se sprehodil po mestu mimo trgovin in trgovinic, ki so se vrstile kar ena za drugo. Trgovine in ulice niso prav nič podobne našim, imel pa sem občutek, da so vse trgovine v posameznih ulicah opremljene z enako robo. V eni ulici s hrano, v drugi ulici s tehniko pa spet v tretji s tekstilom itd. Kupil sem si nekaj hrane in pijačo za zvečer. Bil sem že malo utrujen, saj sem ta dan prevozil skoraj 630 km, vse skupaj pa že okoli 4000 km. Če bi želel malo bolj spoznati samo mesto, bi rabil kar nekaj dni, zato sem se počasi vrnil v hotel, se spravil v posteljo in hitro zaspal.

Zbudil sem se spočit in dobre volje, saj je na moje veselje prenehalo deževati. Hitro sem pospravil stvari, kar mi je šlo že kar dobro od rok, se odpravil na zajtrk, poravnal račun in odrinil proti Yazdu. S prijateljema Gregorjem in Ano sem bil dogovorjen, da se dobimo v hotelu, kjer sta bila nameščena. Do tja je bilo še približno 700 km vožnje, zato sem moral kar pohiteti. Sestali smo se popoldne, zato sta mi lahko še malo razkazala mesto. Yazd je lepo, mirno, prijazno mesto, kot pač vsa mesta do sedaj v Iranu. Mesto nima lastnih izvirov pitne vode, zato so jo morali pripeljati po 45 km dolgem kanalu. Mojo pozornost so pritegnili nekakšni visoki dimniki, hladilni stolpi, v katerih se zrak ventilira in ohlaja. Ker so temperaturne razlike med dnevom in nočjo zelo velike, morajo za gradnjo stavb uporabljati material, ki jih čim bolje ščiti pred vročino oz. mrazom (zidake izdelujejo iz gline in slame). Na hitro sem si ogledal še staro petkovo mošejo ali Jam e Mosque z dvema minaretoma, ki sta vredna občudovanja. Sta najvišja v Iranu in z izjemno lepo kupolo, ki je s svojo bogato dekorativnostjo vselej navdihovala številne oblikovalce preprog. Ljudje v Yazdu so zelo pravoverni. Opazil sem, da je večina žensk zelo zakritih. Zanje je značilna tudi velika skromnost. Mnoge doma tkejo preproge, a za svoje delo zaslužijo komaj dolar na dan ali pa še manj. Malo smo se še sprehodili po mestu, nato pa smo skupaj odšli na večerjo, kjer smo še malo klepetali, izmenjali občutke in pripetljaje, ki smo jih do sedaj na poti doživeli. Počasi smo se odpravili na zasluženi počitek.

Noč je kar prehitro minila. Naslednje jutro smo se z Gregorjem in Ano odpravili na zajtrk. Malo smo si opomogli, nato pa nadaljevali vsak svojo pot. Ona dva sta jo mahnila proti Isfahanu, jaz pa proti Širazu. Vreme je bilo lepo in temperatura je vedno bolj naraščala. Ko sem se bližal mestu Abarkuh, mi je bilo že kar toplo. Do sedaj sem imel na poti vse od ledene toče, megle in dežja, manjkal je le še sneg. Na žalost se nisem ustavil v nobenem od mest, ki sem jih prevozil, bi pa sigurno videl še veliko zanimivega. Ustavil pa sem se v Persepolisu, o katerem sem vedel nekaj več. Mesto je ustanovil Darej že leta 518 pred našim štetjem. Bilo je glavno mesto staroperzijske države. Mednarodna ekipa arheologov se boji, da bodo izkopanine, ki jih ni malo, izginile pod vodno gladino reke Sivand, saj bo na tem območju nastalo umetno jezero, ki je od Persepolisa oddaljeno le 30 km. Kljub temu, da sta mesti Persepolis in Pasagardae, ki ga je leta 550 pred našim štetjem dal zgraditi Kir Veliki, kjer je tudi njegova grobnica, uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine, iranska vlada za arheološko dediščino iz obdobja starodavne perzijske države ne kaže pretiranega zanimanja. Grobnico in še nekaj izkopanin sem si uspel ogledati, najdišča malo poslikal, nato pa nadaljeval pot proti Širazu. Do tam sem imel še približno 30 km, vročina pa je postajala rahlo neznosna, saj je temperatura že presegala 40 stopinj. Odločil sem se, da jo mahnem kar v mesto in poiščem primerno prenočišče. Na poti v center mesta sem dohitel mladega fantiča na motorju, ga ustavil in poprosil, če me vodi do naslova, ki mi ga je dal vodič slovenske skupine, ki sem ga spoznal v hotelu v Yazdu. Prošnje mi ni odrekel, kar me ni presenetilo, saj je njihova prijaznost in uslužnost resnično neverjetna. Tudi on je imel težave pri iskanju. Ustavil se je pri prvem hotelu in povprašal receptorja za hotel, ki sva ga iskala. Hitro smo iskanje zaključili, saj mi je receptor ponudil nočitev v njegovem hotelu in to za zelo ugodno ceno - 15 dolarjev ali 15.000 rialov, kar sem seveda z veseljem sprejel. Soba sicer ni bila v hotelu, ampak v hiši za hotelom. WC in tuš sta bila na hodniku, vsak na svoji strani, umivalnik pa pred sobo. Tudi postelja je bila ceni primerna, železna. Posteljnina je sicer bila čista, ko pa sem se usedel na posteljo, se je ta pod mojo težo vdala. Vse skupaj je bilo pač ceni primerno. V sobo sem odnesel prtljago in se slekel. Bilo mi je že pošteno vroče, zato sem hitro skočil pod tuš, da sem se malo ohladil. Oblekel sem nekaj lažjega in se odpravil na ogled mesta. Ves popoldan in pozno v noč sem kolovratil po mestu. Preizkusil sem nekaj njihovih značilnih jedi in sladic, ki jih ne manjka in predno sem se odpravil nazaj, sem še poklical mojo drago. Mobilni telefon pa na žalost ni delal. »Naslednjič, ko se bova slišala, me bo sigurno okregala«, sem si mislil, saj sem se ji redno javljal, da je vedela, da sem še med živimi. Na koncu z močmi sem se le odpravil v mojo super sobo, se zelo previdno skobacal na posteljo in takoj zaspal.

Zbudil sem se spočit, in ko sem pogledal skozi okno, sem opazil, da je menda ponoči spet malo deževalo. Kot vsako jutro, sem tudi tokrat pospravil prtljago. Ravno sem se odpravljal, ko me je presenetil natakar z zajtrkom. V sobo mi je prinesel ham and eggs, njihov kruh in sok. Opazil je moje presenečenje, saj sem se dogovoril le za nočitev brez zajtrka. Možakar se mi je le prisrčno nasmejal in položil hrano na mizo, rekoč, da mi zajtrk pošilja receptor, in odšel. Z veseljem sem vse pojedel, plačal dogovorjenih 15 dolarjev, se zahvalil in se odpravil do motorja. Prtljago sem hitro naložil na mojega konjička in se odpravil proti Isfahanu, kjer naj bi se ponovno sestal z Gregom in Ano. Kmalu za tem, ko sem zapustil mesto, me je ustavil policist. Verjetno mu je bilo dolgčas in je hotel malo poklepetati. Hitro se je razgovoril, mi povedal, da je doma iz Isfahana, in da dela v Širazu. Opozoril me je tudi, naj denarja ne hranim na enem mestu, ampak naj ga dam na različna mesta, ker se pojavljajo tolpe, ki te ustavijo in okradejo, še posebej ponoči. Zahvalil sem se mu za napotke in mu smeje dejal, da ponoči ne vozim, ampak spim. Pot se je počasi dvigala, hkrati je pojenjala vročina. Privozil sem že na višino nad 3000 m nad morjem, kjer je bilo že kar pošteno hladno, kar pa je bilo proti včerajšnji pasji vročini pravo olajšanje. Med potjo nisem imel nobenih problemov, vmes sem se ustavil na bencinski črpalki, kjer me je možakar prijazno pogostil s čajem. V zahvalo sem ga fotografiral, česar je bil zelo vesel, in odpeljal dalje.

Pred mano se je prikazalo mesto Isfahan. Gregor in Ana sta bila že dan prej v mestu. Sporočila sta mi, da sta v hotelu Pars, in da sta rezervirala sobo tudi zame. Tokrat je bila sreča na moji strani in hotel sem hitro našel, Gregorja in Ane pa ob mojem prihodu v hotelu ni bilo. V sobo sem odložil prtljago, se kot vedno stuširal, preoblekel in odšel na ogled mesta. Za to mesto že stoletja velja rek: Isfahan je pol sveta. Milijonsko mesto me je sprejelo bogato osvetljeno. Ob poti je bilo mogoče videti številne razkošne trgovine. Čeprav je bil večer, nisem mogel prezreti povsod bujnega zelenja, med katerim se zlasti poleti hladijo meščani, ki bi sicer zgoreli zaradi izjemno visokih temperatur. Prevzela me je lepota osvetljenih mostov preko reke Zajandeh Rud. Most Allah Verdikhan Bridge (Si o Se Pol) je most s 33 oboki, dolg 300 m, zgraditi pa ga je dal šah Abbass I. kot vpadnico na razkošno glavno ulico Šahar Bag. Most Kaju, dolg 132 m, pa je dal šah Abbass II. zgraditi s trojnim namenom: za promet med obema bregovoma reke, med armensko Jolfo in islamskim Isfahanom, kot jez za akumulacijo vode za namakalni sistem in za posedanje ob hladni vodi. Sprehodil sem se mimo čajnic, kjer številni ljudje posedajo ob pitju čaja. Nekatere so prav ljubke, okrašene s stotinami živo pisanih, skoraj samih nepomembnih stvari, ki visijo s sten in stropa. Spotoma sem seveda tudi pridno fotografiral. Med potepanjem po mestu sem si tudi sam privoščil čaj ter nekaj za pod zob, nato pa se počasi odpravil nazaj v hotel. Prijetno utrujen sem le dočakal prihod Gregorja in Ane. Izmenjali smo si dogodke dneva, svetovala sta mi tudi, kaj si je še vredno naslednji dan ogledati, nato pa smo se vsi trije odpravili k počitku.

Zbudil sem se v sončno jutro. Z Gregorjem in Ano smo se ob 8.00 uri dobili pri zajtrku, po tem pa smo se skupaj podali na ogled Imamovega trga. Kmalu sta me zapustila, saj sta odšla na obisk k neki iranski družini približno 100 km stran, jaz pa sem imel na razpolago še ves dan za ogled. Ogledal sem si Imamovo mošejo, zgrajeno v letih l612—1638. Že vhod je bil okrašen izjemno razkošno. V motivu vaze z dvema pavoma je bil v inkrustaciji uporabljen 1001 kamenček, kar naj bi menda simboliziralo, da človek lahko doživi boga na tisoč in en način. Leta 1612 se je vladar Abbass odločil, da je ena mošeja za tako velik trg premajhna, zato je dal zgraditi še eno, ki danes meri kar 24.000 kvadratnih metrov. Notranjost te mošeje je zelo velika, razkošno poslikana, posebnost pa so zlasti medaljoni, poslikani z arabeskami in cvetličnimi motivi. Alabaster so vozili iz južne okolice Isfahana in ga obdelovali z različno finimi kladivi in dleti, ter ga gladili s soljo in volno, keramične ploščice pa so žgali na zelo visoki temperaturi, zato so se nepoškodovane ohranile do danes.

Na trgu stoji še en pomemben objekt, to je palača Ali Qapoo. Leta 1602 jo je začel graditi Abbass I. kot novi dvor. V njej je kasneje živelo kar 200 ljudi. V nadstropju so bili stanovanjski prostori, harem in glasbena soba. Poznali so poseben sistem črpanja vode v višje nadstropje. Na teraso, katere stebrišče je bilo okrašeno s stebri iz platanovega lesa in bogato poslikano, so vabili tudi goste, da so lahko opazovali igro pola, ki se je odvijala na trgu. Veliko tega sem zvedel od vodiča neke skupine, ki sem se ji enostavno pridružil. Poleg vsega kar sem si že ogledal, nisem smel izpustiti obiska ogromnega bazarja. Kar nekaj časa sem brskal po simpatičnih trgovinicah, malo barantal, se pogovarjal s prijaznimi domačini in kupil nekaj spominkov za tiste, ki so ostali doma. Medtem se je že stemnilo in nakupovanje sem zamenjal s sprehodom po čarobno osvetljenem trgu, popil čaj v čajnici in napravil nekaj fotografij iz terase, s katere se je videl ves trg kot na dlani.

Bil sem že pošteno utrujen in lačen, zato sem si v eni od restavracij privoščil večerjo. K mizi je prisedel eden od domačinov, me povprašal, od kot sem, in glede na to, da sem motorist, me je »razveselil« z novico, da bo naslednji dan verjetno deževalo. Novica me ni presenetila, saj sem bil tega že navajen. V eni od številnih trgovin in trgovinic sem kupil malo hrane in pijačo za naslednji dan ter odkorakal nazaj v hotel. Nekaj krame sem si že kar zvečer pospravil v torbe, da sem lahko naslednje jutro hitro odrinil novim dogodivščinam naproti.

Presenečen sem se zbudil v sončnem jutru, saj je bila neuradna napoved, da bo dež. Po že utečenem ritualu sem pospravil moje stvari in se odpravil po motor, ki sem ga garažiral v garažni hiši v sosednji ulici. Pred odhodom iz hotela, pa sem najprej moral zbudit receptorja, ki je še dremal kar na tleh za pultom, da mi je odklenil vhodna vrata. V garažni hiši je bilo z motorjem vse o. k., zato sem poravnal račun, ki ni bil visok, se odpeljal pred hotel, naložil prtljago in odrinil iz prelepega Isfahana. V njem preživel kar dva dneva, zato sem si mesto lahko malo bolje ogledal. Pot me je ves čas peljala na okoli 2000 m nadmorske višine. Kljub soncu nisem občutil neke vročine. Vse je bilo v redu, kar naenkrat pa sem začutil čudno zvijanje po črevesju, zato sem se oziral za primernim krajem. Dvakrat sem se že ustavil, a sem vsakič zagledal in zaslišal na bližnjih hribčkih pastirje. Narava je tu kar precej drugačna kot pri nas, saj ni dreves niti grmičevja, le tu in tam večja ali manjša skala. Malo sem bil že zaskrbljen, na mojo veliko srečo pa sem kmalu le pripeljal do počivališča. Hitro sem poiskal WC in se končno olajšal. Zaradi tega pripetljaja bi morda lahko imel malce težav, saj na njihovih WC-jih ne najdeš toaletnega papirja, ampak je na cevi kjer je pri nas tuš, je pri njih pipca, s katero si lahko očediš zadnjo plat. Ko sem spet zajahal mojega konjička, sem na žalost ugotovil, da so mi v garažni hiši izmaknili BMW znak. Nisem se kaj preveč sekiral, saj to je bilo še najmanj, za kar so me v vsem tem času olajšali, kar se seveda tiče motorja. Pot sem nadaljeval skozi mesta Arak, Mohajeran, Malayeran in z zadnjimi hlapi bencina pripeljal do bencinske črpalke v Hamadanu. Bilo me je že strah, da ga bom moral riniti. Čim sem se ustavil, sem imel okoli sebe roj radovednežev, ki so si ogledovali motor, me spraševali od kot prihajam, in končno le natočil gorivo. Do sedaj sem prevozil že kar lepo število km. Do Ali Sadr-a, kjer sem nameraval prenočiti, pa me je čakalo še približno 70 km. Okoli pete ure popoldne, v rahlem dežju in toči, sem pripeljal v mesto. Presenetila me je blatna in prekopana cesta, zato sem pomislil, da sem morda cesto zgrešil. Kot po navadi sem najprej poiskal hotel, ki sem ga na srečo hitro našel, saj je bil Ali Sadr eno od manjših mest. Receptor me je presenetil z izjavo, da enoposteljne ali vsaj dvoposteljne sobe nima, mi pa je ponudil sobo s petimi posteljami za 50 dolarjev. Ker pa sem rabil samo eno posteljo, sva se za pet-posteljno sobo pogodila za 30 dolarjev, t.j. okoli 25 €. Stopil sem pod tuš, se preoblekel in odšel na ogled mesteca. Že v Celju mi je moj prijatelj Ivan povedal, da si moram obvezno ogledat Ali Sadr Cave, to je največja svetovna vodna jama, ki vsako leto privablja številne domače in tuje obiskovalce. Vhod v jamo je bil v neposredni bližini hotela, vendar sem žal ta dan bil že prepozen za ogled, saj jamo zapirajo ob 17.00 uri, zato sem se malo sprehodil po mestu, naredil par fotografij, se najedel in se vrnil v hotel, obisk jame pa prestavil na naslednji dan. Spravil sem se v eno izmed petih postelj in spanec me je hitro premagal.

Zbudil sem se naspan in dobre volje. Ker se vhod v jamo odpre ob 8.30 uri, sem se hitro uredil in odšel na zajtrk, ki po navadi ni nič posebnega. Čaj, njihov kruh, podoben palačinki, maslo, marmelada ali med, kar za prvo silo zadostuje. Pred jamo sem seveda bil prvi, zato sem moral čakat, da bi se še kdo prikazal. Ker v doglednem času ni bilo nikogar, sva se z vodičem odločila, da jo mahneva kar sama. Jama leži med velikimi mesti Hamadan, Teheran ter Qoma in je znana že iz časov vladavine Dareja I, kar nad vhodom v jamo dokazuje tudi napis. Kasneje se je vedenje o njej izgubilo, ponovno pa so jo odkrili čisto slučajno iranski planinci leta l963, oziroma l978 lokalni pastirji. Prečkala sva velik predprostor pri vhodu in po široki stezi prišla do pomola, od koder sva pot nadaljevala s pedolinom. Ker sva z vodičem bila sama, sem mu seveda moral pomagat poganjat – gonit pedolin. Po jami so razpeljani številni vodni kanali v obliki labirinta, vsi pa se končajo na »otoku«, ki je 350 metrov oddaljen od pomola. Nekateri so dolgi 10 ali 11 km in vsi vodijo do »otočka«. Stalno kapljanje vode polne apnenca, je ustvarilo številne apnenčaste stebre različnih barv in oblik, od rdeče, sive, zelene in modre, v obliki cveta, dežnika in levje glave, ki so se vrstili ob poti. Arheološke raziskave so pripeljale do raznih najdb, kot so scene lova, lokov in puščic na zidovih, kar dokazuje, da so nekoč, pred približno 70. milijoni let, primitivni ljudje to jamo koristili kot svoje prebivališče. Pripeljala sva se do konca. Bilo mi je vroče in pošteno sem se spotil, saj sem gonil kot za stavo, poleg tega pa sem se oblekel v motoristične hlače in jakno, da sem se zaščitil pred kapljanjem vode. Fantu oz. vodiču, ki me je spremljal, sem prihranil malo moči, jaz pa sem si ogledal to zanimivo jamo, napravil nekaj fotografij, pridobil malo mišic, na koncu pa kupil par jamskih spominkov. Nato sem se vrnil v hotel po mojo prtljago in poravnal račun za sobo.

Odpeljal sem se proti Bijaru in že po nekaj kilometrih, se je cesta spremenila. Asfalt je izginil in pot sem nadaljeval približno 60 km po makadamu do Takaba, kjer sem za ta dan zaključil z vožnjo. Med potjo sta me spet spremljala dež in mraz, kar mi ni prišlo do živega, saj sem si pravočasno oblekel »dežjaka«. Poiskal sem hotel, nabavil nekaj njihovega kruha – palačinko in si v sobi privoščil še salamo, ki sem jo vozil seboj že od doma. Nameraval sem na potep, zato sem se preoblekel in odkorakal v mesto. Moj ogled se je hitro končal, saj so mi ga preprečili temni oblaki, ki so spet grozili z dežjem, zato sem se vrnil v hotel. Ker je bila ura šele 18.30 zvečer, in je za spanje bilo še prezgodaj, sem se odločil, da si zabeležim nekaj vtisov tega dne, saj si vsega ne da zapomniti. Naslednji dan sem nameraval nadaljevati pot proti Orumiyehu, kjer naj bi se ponovno dobil z Ano in Gregorjem. Počasi se me je pričel lotevati spanec, zato sem se spravil v vodoravni položaj in po hitrem postopku zaspal.

Zbudilo me je sončno, a mrzlo jutro. Počasi sem pospravil svojo kramo, oblekel jakno in hlače z vso podlogo in se odpravil na pot. Cesta iz Takaba proti Shahin Denz je bila ena od najboljših, vsaj kar se tiče motoristov. Bila je malo bolj vijugasta v primerjavi s prejšnjimi ravnimi cestami in počasi sem spet dobil malo občutka za zavijanje. Peljal sem skozi mesta Bukan in Mahabadan do Orumiyeha. Gregor in Ana bi me naj pričakala v Orumiyehu, ker pa smo prihajali vsak iz svoje strani, smo se po naključju srečali že slabih 25 km pred mestom ter skupaj nadaljevali pot do mesta. Tam smo nameravali prespati in se nato naslednji dan skupaj odpraviti proti domu. Kot po navadi smo najprej poiskali soliden hotel po ugodni ceni. Prtljago smo pospravili v sobe, motorje pa smo tokrat spravili v ograjen prostor, ki je bil pod ključem. Ker nihče od nas ni imel več rialov, želodec pa se je že pošteno oglašal, poleg tega pa je bilo treba plačati še hotel, smo za pomoč prosili receptorja. Prijazni in ustrežljivi kot so Iranci nas hitra pomoč ni presenetila. Njegov prijatelj nas je peljal do neke prodajalne z zlatnino, kjer smo opravili menjavo. Že precej lačni smo se odpravili na pozno kosilo v hotelu. Privoščili smo si riž, nekakšne omake in piščanca, solate pa po navadi nisem naročil, ker sem se bal težav s črevesjem. Ano je namreč že dva dni mučila vročina in driska, zato je šla po jedi počivat, midva pa sva se odpravila na sprehod po mestu. Hodila sva po ulicah, si tu in tam ogledala kakšno trgovino, tržnico in od zunaj tudi džamije. Eden od trgovcev s televizijskimi aparati naju je povabil v trgovino in nama postregel s čajem. Bil je radoveden od kot prihajava in kam sva še namenjena. Da nama je napotke za naprej. Med sprehodom po mestu, naju je spet ujela kratka ploha, zato sva se umaknila v slaščičarno in si privoščila eno izmed njihovih sladic, za po vrhu pa še sladoled. V trgovini sva kupila kante za bencin z namenom, da jih napolnimo za naslednji dan, ko bi prestopili iransko mejo in prišli v Turčijo, kjer je bencin veliko dražji. Liter stane skoraj 2,00 €, v Iranu pa le 0,40 €. Počasi sva se vrnila nazaj v hotel. Ana si je od poti in tegob, ki so jo pestile, malo opomogla, midva pa tudi. Dogovorili smo se, da se zjutraj dobimo pri zajtrku okoli devete ure, ker Iranci vstajajo pozno. Bil je že čas za počitek, zato smo se počasi odpravili vsak v svojo sobo.

Zjutraj smo skupaj odšli po motorje, a še vedno smo bili prezgodnji. Morali smo počakat, da se je »gazda« zbudil in nam odklenil. Pospravili smo prtljago in se odpravili do prve bencinske črpalke, da napolnimo kante, ker je do meje bilo le še 30 km. Na žalost nam kant niti na prvi niti na drugi črpalki niso hoteli napolnit, zakaj ne, pa se nismo mogli sporazumet. Da nismo tovorili še praznih kant, sem jih na črpalki poklonil nekemu domačinu s kombijem. Sprva je malo prestrašeno gledal, saj je mislil, da mu jih prodajam, na kar pa se je darila razveselil. Brez zaloge bencina smo se pripeljali do iranske meje. Na meji se je ponovil enak postopek kot takrat, ko sem prihajal v Iran. Na srečo smo brez zapletov prečkali obe meji in vstopili v Turčijo. Pot smo nadaljevali po skalnatem turškem Kurdistanu, proti Yuksekovu do Bakale in naprej do jezera Van, ki je največje jezero v Turčiji. Značilno je po veliki koncentraciji mineralov in po ekstremni alkaliteti. Ob jezeru smo našli poceni restavracijo. Hrana in postrežba sta bili zelo dobri. Malo smo še posedeli, da smo si oddahnili po obilnem kosilu, nato pa nadaljevali pot proti Tatvanu mimo Bitlisa, Silvana in Diyarbakirja, ki se nahaja na bregovih reke Tigris, ker smo prespali.

Zjutraj smo odpotovali do Sivereka, kjer smo zavili proti Firat Iskelesu, od tam pa s trajektom preko jezera do mesta Narince. Pot smo nadaljevali do Nemrut Dagija, ki s svojimi orjaškimi kamnitimi glavami bogov na vrhu gore, velja za enega najbolj znanih in obiskanih krajev vzhodno od Ankare. Z motorji smo se ustavili pod goro, kjer je bila gostilna in trgovinice s spominki. Do vrha gore smo morali peš in po polurni hoji v hrib smo ponovno prišli na višino 2150 m. Bilo je zgodaj popoldne in kar precej toplo, zato smo se ob prihodu na vrh kar pošteno spotili, saj smo bili v motorskih oblekah. Okolica gore in kamniti kipi ustvarjajo posebno mistično vzdušje. Veličastne kamnite kipe je dal postaviti nepomemben lokalni kralj Antioh. Domišljal si je, da je potomec bogov, zato si je dal na vrhu gore iz kamna izklesati svojo podobo, na levi in desni strani pa se je obdal s štirimi svojimi predniki: Apolonijem, Fortuno, Zeusom in Heraklejem. Glave kipov merijo več kot 2 metra v višino. Včasih so stale na ogromnih podstavkih, ki pa so jih večkratni potresi precej uničili. Presenečenega nad temi ogromnimi kamnitimi kipi, me je presenetil še roj pikapolonic. Tako velikega števila teh malih rdečih živalic nisem videl še nikoli. Napravil sem nekaj fotografij in počasi smo se iz hriba odpravili proti našim konjičkom. Pred nami je bilo še kar nekaj kilometrov, zato smo se morali odpravit. Peljali smo do Kahte in dalje mimo Adijamna do Kahramanmarasa, kjer smo prespali. Zjutraj smo nadaljevali pot do Golbasija, Darende, Guruna, Pinarbasija, Kayseri, Goreme ter do Uchisarja, kjer živi Krejzi Ali s trgovino s spominki. Pri njemu sem že drugič imel namen ustaviti, da ga pozdravim. Želel sem mu izročit sliko najinega prvega srečanja leta 2006, ko sem se potepal tu naokrog. Ana in Gregor nista želela z mano, zato sta jo mahnila proti Ankari. Našel sem Krejzi Alija ter mu izročil sliko. Razveselil se je mene in slike, v zahvalo pa mi je dal obesek »modro oko«. Nato se odrinil na pot za Gregorjem in Ano. Kar kmalu sem ju dohitel na poti Ankara – Bursa in spet smo skupaj vozili do Bandirme, kjer smo ob cesti opazili hotel. Ustavili smo se, saj je bil že čas, da zaključimo potovanje za ta dan. V tem hotelu sicer ni bilo mogoče dobiti hrane, smo pa v bližini hotela našli restavracijo,v kateri smo se pošteno nabasali, žal pa brez njihovega piva, ker ob avtocestah v restavracijah ne točijo alkohola. Mogoče ne bi bilo slabo uvesti kaj takega tudi pri nas. V restavraciji smo se spoznali s parom iz Grčije, ki sta se nastanila v istem hotelu kot mi. Malo smo poklepetali, spili pijačo, seveda brezalkoholno in se počasi spravili k počitku.

Noč je minila prehitro in spet smo morali natovoriti naše konjičke. Opazili smo, da je zadnja guma pri Aninem motorju prazna. K sreči je bila ob hotelu tudi bencinska črpalka, zato smo se odpravili kar tja. Gregor je v zračnico dal injekcijo, nato smo jo napolnili z zrakom. Ana je naredila par krogov po parkirišču hotela, in ker je bilo vse o. k., smo se odpravili na pot. Žal pa smo ugotovili, da bo treba poiskati vulkanizerja. Luknja na zračnici je bila prevelika, zato jo je bilo treba zamenjati z novo. Po menjavi, smo spet lahko nadaljevali pot, tokrat je bilo zares vse o. k. Pot nas je peljala proti Canakkalu. Med vožnjo nas je zaradi prehitre vožnje ustavil policaj in zahteval vozniško in prometno dovoljenje. Pokazali smo mu mednarodno vozniško dovoljenje, on pa nam je napisal 150 € kazni. Niti na misel nam ni prišlo, da bi kazen plačali, zato smo se delali, kot da ga nič ne razumemo. Odpeljali smo se do mesta Lapseki, kjer smo se vkrcali na trajekt, ki nas je pripeljal do Galibola. Na trajektu smo spoznali tudi turškega motorista, ki nam je potožil, da je tudi on plačal kazen zaradi prehitre vožnje. V mestu Kesan smo dotočili le toliko bencina, da smo lahko naslednje jutro prišli do bolgarske meje, ker je pri Bolgarih bencin pol cenejši. Pripeljali smo se v bližino turško-bolgarske meje, poiskali hotel za 20 € na noč in se odpravili preko ceste v restavracijo na večerjo. Malo smo si še ogledali kraj, poklepetali o prevoženi poti in se odpravili spat.

Zjutraj smo se napotili proti turški meji in molili, da še nimajo na računalniku obvestila o kazni, ki smo si jo prislužili zaradi prehitre vožnje. Sreča je bila na naši strani (verjetno zaradi roja pikapolonic) in turško mejo smo prestopili brez problemov. Po hitrem postopku smo vstopili v Bolgarijo. Tu smo se vozili po avtocesti, zato smo hitro prišli do Svilengrada in naprej do Plovdiva proti Sofiji. Iz avtoceste smo skrenili na staro cesto in po njej vozili skozi Sofijo. Ob cesti smo videli lepa dekleta, ki so stala na pločnikih in čakala ter vabila mimo vozeče voznike, predvsem tovornjakarje, ki se menda kar pogosto ustavljajo zaradi obojestranskega zadovoljstva. Počasi smo se že bližali bolgarsko - srbski meji, zato naj povem še nekaj malega o Bolgariji, ki leži v osrčju Balkana in je nekaka vez med Evropo in Orientom. Zavzema 110.912 km2 in šteje 8.100.000 prebivalcev. Bolgari so slovanski narod. Dežela hrani izjemno veliko kulturnih in naravnogeografskih spomenikov pod Unescovo zaščito. Tu je še veliko neokrnjene narave, stara mesta, prijazni ljudje in odlična kulinarika. Poseben sloves ima »Dolina vrtnic«, od koder prihaja edinstven bolgarski izvozni izdelek rožno olje. Žal si vsega tega nismo mogli ogledat, ker smo hiteli domov. Pri prehodu bolgarsko-srbske meje nismo imeli nobenih težav. Končno smo bili v Srbiji in hitro smo se pripeljali do Dimitrovgrada, kjer smo se počutili že, kot da smo doma. Od tu smo se peljali dalje proti Beogradu. V Čifliku pri Beli Palanki smo se ustavili pri vulkanizerju, kjer sem že dober znanec, saj sem pri njem že večkrat prespal, med drugim tudi pred osemnajstimi dnevi, ko sem odhajal proti Iranu. »Gazda« nas je častil s pijačo, mi pa smo mu na kratko opisali prevoženo pot, nato pa se odpravili proti Beogradu. Približno 30 km pred glavnim mestom, smo se ustavili pri motelu Kapije Šumadije, kjer smo za nočitev odšteli komaj 10 € z zajtrkom vred. Motel je bil menda pred kratkim prenovljen. V motelu je bila tudi restavracija, kamor smo se hitro odpravili ter si naročili jedačo in pijačo. Do sedaj še nikjer na krožnik nisem dobil tako velike »vešalice«. Nalašč sem jo malo zmeril. Segala je od prstov do komolca Anine roke. Kljub temu, da smo bili lačni, nam je kar nekaj ostalo na krožnikih. Malo smo še posedeli in se siti kot bobni odpravili spat.

Zjutraj smo se dobre volje odpravili na zajtrk, ki je bil prav tako obilen, kot večerja. Spet smo natovorili naše zelo umazane motorje in nadaljevali vožnjo proti Beogradu in Zagrebu. Sto kilometrov pred Zagrebom so se začele pogoste plohe, zato smo spet oblekli »dežjake«. Med potjo smo se ustavili le toliko, da smo odtočili in spet hiteli proti domu. Gregorjev dopust je bil že pri kraju, mene pa je domov vleklo domotožje. Hitro smo prečkali hrvaško mejo, na bencinski črpalki napolnili naše konjičke, ki so nam ves čas dobro služili. Kupil sem si še polletno vinjeto, nato pa smo se napotili proti Krškem, kjer smo se morali poslovit. Sam sem nadaljeval pot do Radeč in si za vsak slučaj v restavraciji »Krožišče« privoščil pizzo. Moje devetnajstdnevno potepanje je bilo pri kraju. Vesel, da na poti nisem imel nobene nesreče ali slabe izkušnje, sem končno prispel domov. Deležen sem bil lepega sprejema in dobre večerje. Kljub temu, da sem bil kar malo utrujen od poti, sem še dolgo v noč pripovedoval o dogodivščinah na poti.

Za konec pa še morda samo to. Moram priznati, da sem bil rahlo skeptičen, ko sem se odpravljal na pot. Na raznih forumih sem namreč prebral kar precej negativih stvari o Iranu. Mislim, da nekateri enačijo Iran z Irakom, kjer se pa verjetno res lahko človeku zgodi tudi kaj neprijetnega. Bil sem že na različnih potovanjih, vendar niti slučajno pa nisem pričakoval, da bom videl toliko lepih stvari in doživel toliko prijaznosti in uslužnosti s strani domačinov, zato sem vesel, da sem se odločil za to destinacijo.

V devetnajstih dneh, kolikor je trajala moja pot do Irana in nazaj, sem skupaj prevozil 10.850 km in porabil približno 1.600.00 €.

Za pot v Iran je potrebna viza, ki se za Slovence dobi na iranski ambasadi na Dunaju. Za motor je obvezen karnet, ki ga izda AMZS v Ljubljani. Zanj je treba odšteti 147,58 €.

Cene goriva : Turčija 1,76 €/liter, Iran 0,40 €/liter.

Ceste: Na zahodu Turčije so zelo lepe, proti vzhodu pa slabše, vendar pa se bodo tudi tam zadeve kmalu izboljšale, saj se dela in obnavlja veliko cest. V Iranu pa so ceste lepe in široke.

Nočitve: V Turčiji okrog 20 € na noč, v Iranu pa so cene precej višje. Kjer pa je cena nižja, je temu primerna tudi soba.

Facebook SLIKE IRAN 2010Slike

Attached thumbnail(s)

  • IMG_0296.JPG

Celeia

Mala tvoj frajer je budala ne ve da si mi dala...... GS

#2 koko

koko

    Predsednik

  • Admin
  • 11,742 posts
  • Gender:Male
  • Location:Vrba - Slovenija
  • Interests:plavanje v družbi
  • Spol:desc
  • Motor:Honda

Posted 14 April 2011 - 09:49 PM

brawo motoristek, hvala za objavo potopisa! flower.gif

#3 Miha Rokovnjač

Miha Rokovnjač

    WebExpert

  • Admin
  • 5,452 posts
  • Gender:Male
  • Location:Sp. Prapreče - Slovenia
  • Interests:Pitje Piva
  • Spol:desc
  • Motor:Yamaha

Posted 15 April 2011 - 04:55 PM

odličn potopis.. mogoče sem pogrešal samo kake slike...

Sex & Drugs & AlkohoL






#4 motoristek

motoristek

    Bajker

  • Člani
  • PipPipPipPipPip
  • 2,621 posts
  • Location:Celje-Slo
  • Spol:desc
  • Motor:BMW 1200 GS

Posted 04 May 2011 - 04:45 PM

QUOTE(motoristek @ Thu, 14. April 2011, 20:38:09) View Post
Kot vsako leto, sem tudi letos razmišljal, kam na potep za malo dalj časa. Želje so bile velike, prav tako se je ponujalo tudi veliko mamljivih destinacij. Med zelo zanimivimi so bile Jordanija, Sirija ter Maroko. Spomnil sem se motorista Gregorja, ki je lansko leto obiskal prav prvi dve. Poklical sem ga in prosil za napotke. On je v tem letu načrtoval pot v Iran. »Tudi to ne bi bilo slabo«, sem si rekel, »morda pa grem tudi jaz«. Malo sem pregledal karte, pri prijatelju in sodelavcu sem se pozanimal, kaj on misli o tej poti, saj je bil tam že pred osmimi leti. Kar sem izvedel in prebral o Iranu, me je vse bolj navduševalo, da se tudi sam odpravim na to pot. Rečeno, storjeno in že sem pridno začel brskati in iskati vse mogoče podatke o tej državi. Začrtal sem si pot, zapisal vse znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati na poti, preučil vreme, njihove navade in še marsikaj. Na takšna potovanja se po navadi odpravim v mesecu maju, najraje sam.

Pri hiši je še psička Airedal terierka Didi, ki jo je za daljši čas kar težko pustiti doma zaradi varstva. Na srečo se je »žrtvovala« moja draga, ki se je v tem času odpravila na potep z letalom le za krajši čas. Tokrat je obiskala Portugalsko. Oba sva se mrzlično pripravljala na svojo pot in iskala informacije.

Končno je napočil ta dan! 24. 4. 2010, ob 9.00, sem zajahal mojega natovorjenega konjička, se poslovil od domačih in odrinil proti bencinski črpalki na Polulah, kjer me je čakal motoristični prijatelj Mirč. Spremljal naj bi me do Rogatca.

Odločila sva se za pot proti Rogaški slatini in Rogatcu preko mejnega prehoda Dobovec. Med potjo sem razmišljal, če sem morda kaj pozabil. V Rogatcu ob cesti vidim »modrega angela« in v trenutku se spomnim, da nisem vzel vozniškega in prometnega dovoljenja. Odložil sem ju na mizo, pred odhodom pa ju pozabil pospraviti v «tank torbo«. Preostalo mi ni nič drugega, kot da se obrnem nazaj proti Celju. Mirč je ta čas obiskal svojega prijatelja, jaz pa sem že prvi dan po nepotrebnem napravil cca 100 km več. Hitro sem bil spet na poti proti mejnemu prehodu, vstopil na Hrvaško in nadaljeval pot po dolgočasni avtocesti za Beograd in Niš do Čiflika (Bela Palanka). Zadnji del poti je pričelo deževati, kar je vožnjo malo popestrilo, saj sem se moral bolj osredotočiti na pot.

V Čifliku sem tudi tokrat prespal pri Ivanu Đorđeviću, avtomehaniku, ki oddaja tudi sobe. Privoščil sem si dobro večerjo, se odžejal, še malo poklepetal, in po prevoženih 878 km odšel spat.

Zbudil sem se ob 6.00 in ugotovil, da ni elektrike. Malo sem še poležal, nato sem pospravil sobo, šel na zajtrk in ob 9.00 nadaljeval pot do bolgarske meje. Mejne formalnosti so bile opravljene, le policist me je hotel malo prestrašiti, češ da me bodo Iranci ustrelili. Zapeljal sem na bencinsko črpalko. Možakar, ki mi je natočil bencin, je bil na srečo Srb. Hitro sem ugotovil, da bi sicer imel težave s sporazumevanjem, saj moja angleščina ni najboljša, njegova pa je bila zelo slaba. Izvedel sem, da za motor ne potrebujem vinjete, morajo pa jo imeti vozniki osebnih avtomobilov in tovornjakov. Na mejnem prehodu za Bolgarijo je čakala 3 km dolga kolona tovornjakov, kar dokazuje, da je Bolgarija za tovornjakarje res tranzitna država. Pot do avtoceste je bila v katastrofalnem stanju. Sreča, da je bil dan, saj si po tej cesti ponoči ne bi upal voziti zaradi zelo velikih udarnih jam. Presenetilo pa me je veliko število policistov, ker sta bila skoraj na vsakem kilometru po dva, ki sta preverjala, če vozimo po predpisih in sicer 50—60 km/uro. Na avtocesti je šlo malo hitreje, a žal ne dolgo. Ostale ceste imajo pogosto omejitev 50 km/uro ter veliko policije. Ob cesti stojijo celo nekaki kioski, v katerih možje postave čakajo na svoje žrtve. Mogoče bi bilo dobro, da bi si to ogledali tudi naši policisti.

Kar hitro sem pripeljal do bolgarske meje, jo prečkal ter pristal na turški meji. Malo se je zapletlo, ker nisem imel vize. Carinik me je napotil do prvega okenca, kjer sem kupil vizo, nato sem moral nazaj do carinika, da sem mu vizo pokazal in spet k drugemu cariniku, ki mi je preveril številko motorja, ni pa mi bilo jasno, zakaj je iskal tablico z registrsko številko spredaj. Komaj sem mu dopovedal, da imajo motorna kolesa samo eno tablico in še to zadaj. Končno sem prišel do carinika, ki me je spraševal, ali prevažam drogo, bombe in podobno. Povedal sem mu, da prihajam kot turist, ki bi si rad ogledal njihove znamenitosti in ne kot terorist. Predno sem prečkal mejo, mi je še zadnji uradnik pregledal, ali je vse pravilno vpisano in končno sem lahko odpeljal. Hitro sem prišel spet na avtocesto, kjer pa je kar močno pihalo. Mislim, da je bila burja, ki se je umirila šele pri Istanbulu. Na črpalki sem srečal dva turška motorista, ki sta mi svetovala nočitev v hotelu, primernem za motoriste. Žal moj GPS povedanega naslova ni našel, zato sem se odločil, da prevozim Istanbul in morda na poti proti Ankari najdem primerno prenočišče. Ustavil sem se v mestu Bolu in prespal v hotelu za 35 €/noč. Cena nočitve v hotelu se mi je zdela kar zasoljena in upal sem, da se mi to ne bo prevečkrat ponovilo. Ta dan sem prevozil 930 km.

Noč je minila hitro in že sem sedel pri zajtrku ter načrtoval pot za ta dan. Nato sem jo mahnil proti Ankari ter naprej do Sivasa. Pred tem pa sem moral menjati evre za turške lire, saj sem bil namenjen v bolj zakotne kraje, kjer verjetno ne bom mogel uporabiti bančne kartice. No, pa so me presenetili! Tudi tu sem lahko plačal s plastiko. Cesta je bila ravna, na poti ni bilo nič zanimivega. Ustavljal sem se le na črpalkah, da sem natočil bencin, nato spet nadaljeval pot. Na eni od črpalk sem kupil dva njihova piva Efes, s katerima sem si pogasil žejo, ko sem pojedel še zadnji dunajski »šnicelj« in kruh, ki sem ju imel spravljena v kovčku. Vse to sem si privoščil v sobi, ki sem jo po srečnem naključju našel za solidno ceno. Pred večerjo sem se še oprhal ter okoli 21.00 ure legel k zasluženemu počitku. Ta dan sem prevozil 625 km.

Zjutraj sem spet pospravil svojo kramo, pozajtrkoval, poravnal račun in odrinil proti Erzincanu. Moral sem voziti kar se da previdno, saj so ob cesti v predmestjih in pred naselji stali policisti in prežali na prehitre voznike, izven naselij pa jih ni bilo, zato sem si dal duška in vozil malo hitreje, med 120 in 140 km/uro. Do Erzuruma je bila vožnja kar v redu, po tem pa katastrofa. Cesta je bila v katastrofalnem stanju, zato sem vozil po polževo, za nameček pa je začelo še deževati. Cesta, če lahko temu sploh rečem cesta, prej kolovoz, je zaradi dežja postala blatna in nevarna. Do Dogubayazita sem k sreči imel le še približno 30 km. Mesto leži na 1950 m nadmorske višine in je zadnje kurdsko obmejno mesto. V Dogubayazit sem prišel izčrpan in blaten, da pa o mojem lepotcu ne govorim, saj je bil videti kot da je prišel iz ruske fronte. Nič se nisem čudil, da se je mojemu znancu iz Maribora, ki je pred tremi leti vozil po tej poti, pokvaril motor. Poiskal sem prenočišče in se odpravil v sobo, ker je začelo močno deževati. Ura je bila sedem zvečer, doma pa bi bila šele pol šestih zvečer. Ker je bilo še zelo zgodaj za spanje, sem pogledal malo karto in si pripravil načrt poti za naslednji dan. Lakoto pa sem si potešil s savinjskim želodcem ter se odžejal z Efesom. Počasi sem se spravil v vodoravni položaj in ob misli, da bom naslednjega dne že v Iranu, zaspal.

Spal sem kar v redu. Malo me je motil dež, saj je vso noč deževalo in zjutraj, ko sem se prebudil, je lilo še močneje. Preostalo mi ni drugega, kot da si oblečem »dežjaka« in se v dežju odpravim proti turško-iranski meji. Do meje sicer ni bilo daleč, prevozil sem le kakšnih 30 km. Nisem pa vedel, kako dolgo me bodo na meji spet zadržali. Vesel sem zagledal mejo in nehote pomislil, ali imam vse, kar je potrebno, da bom prestopil mejo brez zapletov. Ustavil sem se na mejnem prehodu Bazargan. K meni je pristopil gospod v civilni obleki in zahteval potni list. Brez pripombe sem mu ga izročil, saj sem bil prepričan, da je eden od zaposlenih, kar pa seveda ni držalo. Ponudil mi je pomoč za ureditev vseh formalnosti, ki so pač bile potrebne za prehod. Ko je bilo vse opravljeno, mi je moj spremljevalec ponudil še menjavo evrov v riale. Glede na njegovo ponudbo, sem takoj ugotovil, da me hoče »nategnit«, saj mi je za 100 € ponudil le 800.000 rialov, kar pa je skoraj polovico manj, kot je sicer uradna menjava (uradna menjava bi znesla 1.300.000 rialov). Na takšno menjavo seveda nisem pristal. Bil sem zelo jezen, saj je možakar za svoje usluge pričakoval še nagrado, zato sem ga na hitro odpravil s »Hvala in nasvidenje«.

Po opravljenih carinskih formalnostih sem končno prevozil turško-iransko mejo in stopil na Iranska tla.

Zdaj pa nekaj zanimivosti o Iranu. Islam je pravzaprav arabska beseda, ki pomeni predanost Alahu. Ima skupne korenine s krščanstvom in judovstvom.

Leta 570 n. št. se je v Meki rodil Mohamed. Bil je sirota, zato je zanj skrbel stric. Ko je deček nekoliko odrasel, ga je stric uvajal v trgovino. 25 let star je nato odšel na sever Arabije, kjer se je seznanil s 40-letno vdovo Kadijo in se z njo poročil. Rodile so se jima tri hčere. V srednjih letih mu ni bilo več veliko mar za trgovanje in je raje zahajal v samoto v hribe, kjer je veliko razmišljal. Pri 40. letih je sprejel razodetje Alaha in o tem pripovedoval v Meki. Ljudje ga niso razumeli in prvih deset let mu niso sledili, kasneje pa se je zanimanje za njegove besede vedno bolj večalo, zlasti v Medini, leta 622 n. št. Islam se je začel hitro širiti (ta selitev se imenuje hidžra; tedaj se je začelo muslimansko štetje). Pripadniki islama so preganjali judovske družine, vabili in sprejemali beduine iz Arabije. Širjenje vere je bilo povezano z veliko grobosti (izseljevanja, napadi na trgovske karavane).

Leta 630 n. št. je Mohamed organiziral prvi veliki pohod in napadel Meko, svetišče Kaba pa posvetil Alahu. Meko je naredil za romarsko središče. Leta 632 n. št. je Mohamed umrl brez moškega naslednika, zato so ga nasledili kalifi.

Beseda koran pomeni v prevodu recitacija. Po Mohamedovi smrti so začeli zapisovati misli, ki jih je Mohamed sprejel ob razodetju. To naj bi bila čista božja beseda, Alahove besede Mohamedu, ki se jih danes učijo na pamet, da bi dosegli božjo milost – barako. Mnogi imajo zaradi pogostih in dolgotrajnih molitev na čelu molilni žulj.

Koran uporablja 99 sinonimnih izrazov za boga. Islam pozna tudi nekakšne »angele« ali džine, in sicer dobre in zle (njihov poveljnik je satan). Priznavajo tudi preroke (tudi Jezus je zanje prerok).

Muslimani verjamejo v poslednjo sodbo. Slediti morajo štirim pomembnim stebrom:

- šahadi (Alah je edini bog),

- salat (obvezna molitev petkrat na dan),

- ramadan,

- zahat (dajanje miloščine) in

- hadž (veliko romanje v Meko).

Mujezin je duhovnik, ki na minaretu kliče k molitvi. Kadar molijo, morajo biti obrnjeni proti Meki. Enkrat v življenju naj bi vsak musliman potoval v Meko. Hadž bajran in obredno žrtvovanje sta največ, kar lahko doseže na zemlji. Romanje v Meko traja skupno štiri dni. Vsak dan v času velikega ramadana je v Meki okrog 2 milijona vernikov. Sredi obsežnega dvorišča je kaba, črn kamen. Verniki so oblečeni v bele obleke. Sedemkrat morajo okrog hriba, nato iz vodnjaka popiti vodo, se odpraviti na goro Ararat (5137 m) in se obrniti proti zahodu. Tam morajo ostati do večera. Naslednji dan gredo v vas Nino. Tam pri treh stebrih, kjer se je po izročilu Mohamed uprl satanu, satane kamenjajo. Nekateri verniki doživljajo tako veliko zamaknjenost, da jih pogosto množica pohodi do smrti. Četrti dan je na vrsti žrtvovanje. Zakoljejo tudi do 20.000 živali in z njimi nahranijo romarje.

No, dovolj o Alahu. Aha, pa še samo to … izvedel sem, da moški ženski nikoli ne ponudi roke v pozdrav, one pa se smejo za pozdrav le nasmehniti. No ja, jaz sem bil zadovoljen že z nasmeškom, če mi ga je le katera podarila.

Zdaj pa nazaj na pot, ki sem jo nadaljeval preko 2000 m visokega prelaza proti Tabrizu, kar dobro namočen okoli vratu, saj sem na meji moral odložit čelado, da sem lahko opravil vse potrebne formalnosti. Dežju se je pridružila še toča, močan veter in megla, saj sem videl le kakšnih 10 m pred sabo. Za piko na i pa je bilo še mrzlo. Kljub dobri garderobi me je ''zeblo kot psa''. Ob prihodu v Tabriz sem pričel iskati hotel oziroma prenočišče, kar pa ni bilo prav lahko. Prvi mi je prišel na pot prijazen gospod, menda učitelj angleščine z imenom Esmaeili, kar se po njihovo izgovori Smayli. Takoj sem pomislil na smeh (angleško smile) in ponovil: »smayli«, na kar sva se oba zasmejala. Svetoval mi je hotel Asia, ki bi naj bil v bližini. Nisem imel veliko izbire, zato sem se zahvalil in nadaljeval pot po njegovem napotku. Na križišču sem spet vprašal fantiča na mopedu, ki pa mi je takoj ponudil pomoč in se peljal pred menoj do hotela. Njihova prijaznost me je zelo presenetila. Hitro sem se dogovoril za sobo in komaj čakal, da stopim pod topel tuš in se preoblečem v suha oblačila. Ko sem se malo očedil, sem se odločil, da si malo ogledam mesto, zamenjam denar in poiščem kakšno trgovino, saj se mi je že kar močno oglašal želodec. V trgovini ni bilo veliko izbire, zato sem se moral zadovoljiti z dvema plastenkama vode, štirimi muffini in dvema kruhkoma, ki sta vsaj na pogled spominjala na kruh, savinjski želodec pa me je čakal v kovčku v hotelu. Za ta velik nakup sem odštel približno 11.000 rialov. Ker je spet pričelo rahlo deževati, sem se odpravil nazaj v hotel. Po moji super večerji sem se počasi spravil v posteljo. Spal sem dobro, in ko sem se zjutraj zbudil, me je čakalo običajno delo pospravljanja in zajtrkovanja. Njihovi zajtrki so zelo skromni: čaj, kruhek, med ali mogoče marmelada. Na internetu in na ­­­­lonely planetu sem prebral, da je Iran poceni, in da za nočitev odšteješ le od 9,00 do 10,00 €, vendar to vsaj po mojih izkušnjah ne drži. Tokrat sem za nočitev plačal 350.000 rialov, kar je okoli 30,00 € (odvisno od menjave, ki pa je tokrat bila še kar ugodna).

Prebudil sem se v vedrem jutru. Hitro sem se spet spravil na mojega konjička in nadaljeval pot. Veselja pa je bilo kmalu konec. Spet je pričelo deževati, mraz pa tudi ni popustil, saj sem bil še vedno visoko v hribih. Pot me je peljala skozi vasi, ki pa niti slučajno niso podobne našim, prej so me spominjale na vasi in hiše v Afriki, ki sem jih videl na televiziji. Pot sem nadaljeval čez 2000 m visok prelaz, meni pa se je kazalec za gorivo že kar nevarno bližal ničli, črpalke pa ni bilo nikjer na vidiku. Skrbelo me je že kako naprej, če mi zmanjka goriva. Na srečo in veselje sem zagledal črpalko, ki pa je bila nekaj posebnega. Dajala je videz cisterne, na zadnjem delu pa je imela vse, kar je pač potrebno za točenje goriva. Ko je bil tank poln in sem hotel poravnati račun, me je vprašal za kartico. Takoj sem pomislil na evro ali master kartico, on pa je spraševal po kartici, ki jih dobijo menda samo oni. S to kartico si lahko kupil 100 litrov bencina po 0,10 evrov/liter, brez te kartice, pa je bila cena 0,40 evrov/liter. Ker še nisem menjal evrov v riale, sem lahko plačal kar z evri. Spet me je presenetila njihova prijaznost, saj me je mož po vrhu vsega povabil v nekaj metrov oddaljen kontejner na čaj. Izmenjala sva par besed, pri tem pa sva si tudi malo pomagala z rokami. Po čaju sem nadaljeval pot. Cesta sicer ni bila slaba, bila pa je zaradi dežja kar precej namočena in sem moral biti izjemno previden. Čim prej sem hotel priti do Teherana, vendar pa sem pred sabo imel še kar nekaj kilometrov, zato sem pri Zanjanu zavil na avtocesto, kjer sem kljub močnemu dežju, lahko vozil nekoliko hitreje. Med vožnjo se je ob meni pojavil avto, njegov voznik pa mi je mahal naj se ustavim in mi kazal pomaranče. Ker ni in ni odnehal, sem se naposled le ustavil. Stopil je iz avtomobila, me pozdravil, vprašal od kot prihajam in mi zaželel dobrodošlico. Dal mi je dve pomaranči in pecivo, ki je po obliki bilo podobno naši pici, vendar je bilo sladko z rozinami. Menda je to njihovo značilno pecivo in bilo je kar dobro. Zahvalil sem se mu, in spet presenečen nad njihovo prijaznostjo, nadaljeval pot mimo mest in naselij, ki so bila precej drugačna v primerjavi z našimi. Hiše so bile podobne kontejnerjem (eni so bili višji, drugi nižji), razmetanim v nekako vrsto. Nikjer ni bil videti življenja, zvečer pa tudi nobenih uličnih luči. Na poti sta me še vedno spremljala dež in veter, zato sem vozil bolj počasi in previdno. Na moje veselje pa je približno 50 km pred Teheranom nehalo deževati in prikazal se je sonček. Slekel sem dežni kombinezon in nadaljeval pot še vedno po kar precej mokri cesti. Končno sem v daljavi zagledal hiše in vedel sem, da se bo pred mano kmalu prikazalo mesto Teheran. Ko sem se bližal mestu, je Teheran dajal občutek velikanskega mesta. Baje je na tem kraju prvotno živelo okrog 50.000 prebivalcev, kasneje se je mesto nekoliko razširilo in štelo 500.000 ljudi, danes pa jih šteje skupaj s primestnimi naselji že okrog 16 milijonov. Moja prva misel je bila poiskati prenočišče. Ko sem spraševal za hotel po zmerni ceni, so mi ponujali hotele za 210 dolarjev na noč, kar pa seveda ni bilo sprejemljivo, vsaj ne za mene. Končno sem ga le našel s pomočjo mladega fantiča, ki mi sicer zaradi težav z jezikom ni znal razložiti poti do hotela, zato sem ga enostavno naložil na motor in me je pripeljal do cilja. Cena je bila še kar sprejemljiva, 80 dolarjev na noč. Spravil sem se v sobo, odložil prtljago in se lotil dela. Najprej sem očistil »dežjak« in škornje, na koncu pa sem še sam stopil pod tuš. Čist in preoblečen sem se lotil hrane, ki sem jo še imel v kovčku. Ko sem si za prvo silo potešil lakoto, in ker je bil še dan, saj sem v mesto prišel popoldan, sem se odpravil na krajši ogled mesta. Arhitekturno je mesto zelo neurejeno, duši se v prometni gneči, je pa veliko zelenja, ki ga ohranjajo s pomočjo namakalnih sistemov, saj so poleti temperature izjemno visoke. Malo sem se sprehodil po mestu mimo trgovin in trgovinic, ki so se vrstile kar ena za drugo. Trgovine in ulice niso prav nič podobne našim, imel pa sem občutek, da so vse trgovine v posameznih ulicah opremljene z enako robo. V eni ulici s hrano, v drugi ulici s tehniko pa spet v tretji s tekstilom itd. Kupil sem si nekaj hrane in pijačo za zvečer. Bil sem že malo utrujen, saj sem ta dan prevozil skoraj 630 km, vse skupaj pa že okoli 4000 km. Če bi želel malo bolj spoznati samo mesto, bi rabil kar nekaj dni, zato sem se počasi vrnil v hotel, se spravil v posteljo in hitro zaspal.

Zbudil sem se spočit in dobre volje, saj je na moje veselje prenehalo deževati. Hitro sem pospravil stvari, kar mi je šlo že kar dobro od rok, se odpravil na zajtrk, poravnal račun in odrinil proti Yazdu. S prijateljema Gregorjem in Ano sem bil dogovorjen, da se dobimo v hotelu, kjer sta bila nameščena. Do tja je bilo še približno 700 km vožnje, zato sem moral kar pohiteti. Sestali smo se popoldne, zato sta mi lahko še malo razkazala mesto. Yazd je lepo, mirno, prijazno mesto, kot pač vsa mesta do sedaj v Iranu. Mesto nima lastnih izvirov pitne vode, zato so jo morali pripeljati po 45 km dolgem kanalu. Mojo pozornost so pritegnili nekakšni visoki dimniki, hladilni stolpi, v katerih se zrak ventilira in ohlaja. Ker so temperaturne razlike med dnevom in nočjo zelo velike, morajo za gradnjo stavb uporabljati material, ki jih čim bolje ščiti pred vročino oz. mrazom (zidake izdelujejo iz gline in slame). Na hitro sem si ogledal še staro petkovo mošejo ali Jam e Mosque z dvema minaretoma, ki sta vredna občudovanja. Sta najvišja v Iranu in z izjemno lepo kupolo, ki je s svojo bogato dekorativnostjo vselej navdihovala številne oblikovalce preprog. Ljudje v Yazdu so zelo pravoverni. Opazil sem, da je večina žensk zelo zakritih. Zanje je značilna tudi velika skromnost. Mnoge doma tkejo preproge, a za svoje delo zaslužijo komaj dolar na dan ali pa še manj. Malo smo se še sprehodili po mestu, nato pa smo skupaj odšli na večerjo, kjer smo še malo klepetali, izmenjali občutke in pripetljaje, ki smo jih do sedaj na poti doživeli. Počasi smo se odpravili na zasluženi počitek.

Noč je kar prehitro minila. Naslednje jutro smo se z Gregorjem in Ano odpravili na zajtrk. Malo smo si opomogli, nato pa nadaljevali vsak svojo pot. Ona dva sta jo mahnila proti Isfahanu, jaz pa proti Širazu. Vreme je bilo lepo in temperatura je vedno bolj naraščala. Ko sem se bližal mestu Abarkuh, mi je bilo že kar toplo. Do sedaj sem imel na poti vse od ledene toče, megle in dežja, manjkal je le še sneg. Na žalost se nisem ustavil v nobenem od mest, ki sem jih prevozil, bi pa sigurno videl še veliko zanimivega. Ustavil pa sem se v Persepolisu, o katerem sem vedel nekaj več. Mesto je ustanovil Darej že leta 518 pred našim štetjem. Bilo je glavno mesto staroperzijske države. Mednarodna ekipa arheologov se boji, da bodo izkopanine, ki jih ni malo, izginile pod vodno gladino reke Sivand, saj bo na tem območju nastalo umetno jezero, ki je od Persepolisa oddaljeno le 30 km. Kljub temu, da sta mesti Persepolis in Pasagardae, ki ga je leta 550 pred našim štetjem dal zgraditi Kir Veliki, kjer je tudi njegova grobnica, uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine, iranska vlada za arheološko dediščino iz obdobja starodavne perzijske države ne kaže pretiranega zanimanja. Grobnico in še nekaj izkopanin sem si uspel ogledati, najdišča malo poslikal, nato pa nadaljeval pot proti Širazu. Do tam sem imel še približno 30 km, vročina pa je postajala rahlo neznosna, saj je temperatura že presegala 40 stopinj. Odločil sem se, da jo mahnem kar v mesto in poiščem primerno prenočišče. Na poti v center mesta sem dohitel mladega fantiča na motorju, ga ustavil in poprosil, če me vodi do naslova, ki mi ga je dal vodič slovenske skupine, ki sem ga spoznal v hotelu v Yazdu. Prošnje mi ni odrekel, kar me ni presenetilo, saj je njihova prijaznost in uslužnost resnično neverjetna. Tudi on je imel težave pri iskanju. Ustavil se je pri prvem hotelu in povprašal receptorja za hotel, ki sva ga iskala. Hitro smo iskanje zaključili, saj mi je receptor ponudil nočitev v njegovem hotelu in to za zelo ugodno ceno - 15 dolarjev ali 15.000 rialov, kar sem seveda z veseljem sprejel. Soba sicer ni bila v hotelu, ampak v hiši za hotelom. WC in tuš sta bila na hodniku, vsak na svoji strani, umivalnik pa pred sobo. Tudi postelja je bila ceni primerna, železna. Posteljnina je sicer bila čista, ko pa sem se usedel na posteljo, se je ta pod mojo težo vdala. Vse skupaj je bilo pač ceni primerno. V sobo sem odnesel prtljago in se slekel. Bilo mi je že pošteno vroče, zato sem hitro skočil pod tuš, da sem se malo ohladil. Oblekel sem nekaj lažjega in se odpravil na ogled mesta. Ves popoldan in pozno v noč sem kolovratil po mestu. Preizkusil sem nekaj njihovih značilnih jedi in sladic, ki jih ne manjka in predno sem se odpravil nazaj, sem še poklical mojo drago. Mobilni telefon pa na žalost ni delal. »Naslednjič, ko se bova slišala, me bo sigurno okregala«, sem si mislil, saj sem se ji redno javljal, da je vedela, da sem še med živimi. Na koncu z močmi sem se le odpravil v mojo super sobo, se zelo previdno skobacal na posteljo in takoj zaspal.

Zbudil sem se spočit, in ko sem pogledal skozi okno, sem opazil, da je menda ponoči spet malo deževalo. Kot vsako jutro, sem tudi tokrat pospravil prtljago. Ravno sem se odpravljal, ko me je presenetil natakar z zajtrkom. V sobo mi je prinesel ham and eggs, njihov kruh in sok. Opazil je moje presenečenje, saj sem se dogovoril le za nočitev brez zajtrka. Možakar se mi je le prisrčno nasmejal in položil hrano na mizo, rekoč, da mi zajtrk pošilja receptor, in odšel. Z veseljem sem vse pojedel, plačal dogovorjenih 15 dolarjev, se zahvalil in se odpravil do motorja. Prtljago sem hitro naložil na mojega konjička in se odpravil proti Isfahanu, kjer naj bi se ponovno sestal z Gregom in Ano. Kmalu za tem, ko sem zapustil mesto, me je ustavil policist. Verjetno mu je bilo dolgčas in je hotel malo poklepetati. Hitro se je razgovoril, mi povedal, da je doma iz Isfahana, in da dela v Širazu. Opozoril me je tudi, naj denarja ne hranim na enem mestu, ampak naj ga dam na različna mesta, ker se pojavljajo tolpe, ki te ustavijo in okradejo, še posebej ponoči. Zahvalil sem se mu za napotke in mu smeje dejal, da ponoči ne vozim, ampak spim. Pot se je počasi dvigala, hkrati je pojenjala vročina. Privozil sem že na višino nad 3000 m nad morjem, kjer je bilo že kar pošteno hladno, kar pa je bilo proti včerajšnji pasji vročini pravo olajšanje. Med potjo nisem imel nobenih problemov, vmes sem se ustavil na bencinski črpalki, kjer me je možakar prijazno pogostil s čajem. V zahvalo sem ga fotografiral, česar je bil zelo vesel, in odpeljal dalje.

Pred mano se je prikazalo mesto Isfahan. Gregor in Ana sta bila že dan prej v mestu. Sporočila sta mi, da sta v hotelu Pars, in da sta rezervirala sobo tudi zame. Tokrat je bila sreča na moji strani in hotel sem hitro našel, Gregorja in Ane pa ob mojem prihodu v hotelu ni bilo. V sobo sem odložil prtljago, se kot vedno stuširal, preoblekel in odšel na ogled mesta. Za to mesto že stoletja velja rek: Isfahan je pol sveta. Milijonsko mesto me je sprejelo bogato osvetljeno. Ob poti je bilo mogoče videti številne razkošne trgovine. Čeprav je bil večer, nisem mogel prezreti povsod bujnega zelenja, med katerim se zlasti poleti hladijo meščani, ki bi sicer zgoreli zaradi izjemno visokih temperatur. Prevzela me je lepota osvetljenih mostov preko reke Zajandeh Rud. Most Allah Verdikhan Bridge (Si o Se Pol) je most s 33 oboki, dolg 300 m, zgraditi pa ga je dal šah Abbass I. kot vpadnico na razkošno glavno ulico Šahar Bag. Most Kaju, dolg 132 m, pa je dal šah Abbass II. zgraditi s trojnim namenom: za promet med obema bregovoma reke, med armensko Jolfo in islamskim Isfahanom, kot jez za akumulacijo vode za namakalni sistem in za posedanje ob hladni vodi. Sprehodil sem se mimo čajnic, kjer številni ljudje posedajo ob pitju čaja. Nekatere so prav ljubke, okrašene s stotinami živo pisanih, skoraj samih nepomembnih stvari, ki visijo s sten in stropa. Spotoma sem seveda tudi pridno fotografiral. Med potepanjem po mestu sem si tudi sam privoščil čaj ter nekaj za pod zob, nato pa se počasi odpravil nazaj v hotel. Prijetno utrujen sem le dočakal prihod Gregorja in Ane. Izmenjali smo si dogodke dneva, svetovala sta mi tudi, kaj si je še vredno naslednji dan ogledati, nato pa smo se vsi trije odpravili k počitku.

Zbudil sem se v sončno jutro. Z Gregorjem in Ano smo se ob 8.00 uri dobili pri zajtrku, po tem pa smo se skupaj podali na ogled Imamovega trga. Kmalu sta me zapustila, saj sta odšla na obisk k neki iranski družini približno 100 km stran, jaz pa sem imel na razpolago še ves dan za ogled. Ogledal sem si Imamovo mošejo, zgrajeno v letih l612—1638. Že vhod je bil okrašen izjemno razkošno. V motivu vaze z dvema pavoma je bil v inkrustaciji uporabljen 1001 kamenček, kar naj bi menda simboliziralo, da človek lahko doživi boga na tisoč in en način. Leta 1612 se je vladar Abbass odločil, da je ena mošeja za tako velik trg premajhna, zato je dal zgraditi še eno, ki danes meri kar 24.000 kvadratnih metrov. Notranjost te mošeje je zelo velika, razkošno poslikana, posebnost pa so zlasti medaljoni, poslikani z arabeskami in cvetličnimi motivi. Alabaster so vozili iz južne okolice Isfahana in ga obdelovali z različno finimi kladivi in dleti, ter ga gladili s soljo in volno, keramične ploščice pa so žgali na zelo visoki temperaturi, zato so se nepoškodovane ohranile do danes.

Na trgu stoji še en pomemben objekt, to je palača Ali Qapoo. Leta 1602 jo je začel graditi Abbass I. kot novi dvor. V njej je kasneje živelo kar 200 ljudi. V nadstropju so bili stanovanjski prostori, harem in glasbena soba. Poznali so poseben sistem črpanja vode v višje nadstropje. Na teraso, katere stebrišče je bilo okrašeno s stebri iz platanovega lesa in bogato poslikano, so vabili tudi goste, da so lahko opazovali igro pola, ki se je odvijala na trgu. Veliko tega sem zvedel od vodiča neke skupine, ki sem se ji enostavno pridružil. Poleg vsega kar sem si že ogledal, nisem smel izpustiti obiska ogromnega bazarja. Kar nekaj časa sem brskal po simpatičnih trgovinicah, malo barantal, se pogovarjal s prijaznimi domačini in kupil nekaj spominkov za tiste, ki so ostali doma. Medtem se je že stemnilo in nakupovanje sem zamenjal s sprehodom po čarobno osvetljenem trgu, popil čaj v čajnici in napravil nekaj fotografij iz terase, s katere se je videl ves trg kot na dlani.

Bil sem že pošteno utrujen in lačen, zato sem si v eni od restavracij privoščil večerjo. K mizi je prisedel eden od domačinov, me povprašal, od kot sem, in glede na to, da sem motorist, me je »razveselil« z novico, da bo naslednji dan verjetno deževalo. Novica me ni presenetila, saj sem bil tega že navajen. V eni od številnih trgovin in trgovinic sem kupil malo hrane in pijačo za naslednji dan ter odkorakal nazaj v hotel. Nekaj krame sem si že kar zvečer pospravil v torbe, da sem lahko naslednje jutro hitro odrinil novim dogodivščinam naproti.

Presenečen sem se zbudil v sončnem jutru, saj je bila neuradna napoved, da bo dež. Po že utečenem ritualu sem pospravil moje stvari in se odpravil po motor, ki sem ga garažiral v garažni hiši v sosednji ulici. Pred odhodom iz hotela, pa sem najprej moral zbudit receptorja, ki je še dremal kar na tleh za pultom, da mi je odklenil vhodna vrata. V garažni hiši je bilo z motorjem vse o. k., zato sem poravnal račun, ki ni bil visok, se odpeljal pred hotel, naložil prtljago in odrinil iz prelepega Isfahana. V njem preživel kar dva dneva, zato sem si mesto lahko malo bolje ogledal. Pot me je ves čas peljala na okoli 2000 m nadmorske višine. Kljub soncu nisem občutil neke vročine. Vse je bilo v redu, kar naenkrat pa sem začutil čudno zvijanje po črevesju, zato sem se oziral za primernim krajem. Dvakrat sem se že ustavil, a sem vsakič zagledal in zaslišal na bližnjih hribčkih pastirje. Narava je tu kar precej drugačna kot pri nas, saj ni dreves niti grmičevja, le tu in tam večja ali manjša skala. Malo sem bil že zaskrbljen, na mojo veliko srečo pa sem kmalu le pripeljal do počivališča. Hitro sem poiskal WC in se končno olajšal. Zaradi tega pripetljaja bi morda lahko imel malce težav, saj na njihovih WC-jih ne najdeš toaletnega papirja, ampak je na cevi kjer je pri nas tuš, je pri njih pipca, s katero si lahko očediš zadnjo plat. Ko sem spet zajahal mojega konjička, sem na žalost ugotovil, da so mi v garažni hiši izmaknili BMW znak. Nisem se kaj preveč sekiral, saj to je bilo še najmanj, za kar so me v vsem tem času olajšali, kar se seveda tiče motorja. Pot sem nadaljeval skozi mesta Arak, Mohajeran, Malayeran in z zadnjimi hlapi bencina pripeljal do bencinske črpalke v Hamadanu. Bilo me je že strah, da ga bom moral riniti. Čim sem se ustavil, sem imel okoli sebe roj radovednežev, ki so si ogledovali motor, me spraševali od kot prihajam, in končno le natočil gorivo. Do sedaj sem prevozil že kar lepo število km. Do Ali Sadr-a, kjer sem nameraval prenočiti, pa me je čakalo še približno 70 km. Okoli pete ure popoldne, v rahlem dežju in toči, sem pripeljal v mesto. Presenetila me je blatna in prekopana cesta, zato sem pomislil, da sem morda cesto zgrešil. Kot po navadi sem najprej poiskal hotel, ki sem ga na srečo hitro našel, saj je bil Ali Sadr eno od manjših mest. Receptor me je presenetil z izjavo, da enoposteljne ali vsaj dvoposteljne sobe nima, mi pa je ponudil sobo s petimi posteljami za 50 dolarjev. Ker pa sem rabil samo eno posteljo, sva se za pet-posteljno sobo pogodila za 30 dolarjev, t.j. okoli 25 €. Stopil sem pod tuš, se preoblekel in odšel na ogled mesteca. Že v Celju mi je moj prijatelj Ivan povedal, da si moram obvezno ogledat Ali Sadr Cave, to je največja svetovna vodna jama, ki vsako leto privablja številne domače in tuje obiskovalce. Vhod v jamo je bil v neposredni bližini hotela, vendar sem žal ta dan bil že prepozen za ogled, saj jamo zapirajo ob 17.00 uri, zato sem se malo sprehodil po mestu, naredil par fotografij, se najedel in se vrnil v hotel, obisk jame pa prestavil na naslednji dan. Spravil sem se v eno izmed petih postelj in spanec me je hitro premagal.

Zbudil sem se naspan in dobre volje. Ker se vhod v jamo odpre ob 8.30 uri, sem se hitro uredil in odšel na zajtrk, ki po navadi ni nič posebnega. Čaj, njihov kruh, podoben palačinki, maslo, marmelada ali med, kar za prvo silo zadostuje. Pred jamo sem seveda bil prvi, zato sem moral čakat, da bi se še kdo prikazal. Ker v doglednem času ni bilo nikogar, sva se z vodičem odločila, da jo mahneva kar sama. Jama leži med velikimi mesti Hamadan, Teheran ter Qoma in je znana že iz časov vladavine Dareja I, kar nad vhodom v jamo dokazuje tudi napis. Kasneje se je vedenje o njej izgubilo, ponovno pa so jo odkrili čisto slučajno iranski planinci leta l963, oziroma l978 lokalni pastirji. Prečkala sva velik predprostor pri vhodu in po široki stezi prišla do pomola, od koder sva pot nadaljevala s pedolinom. Ker sva z vodičem bila sama, sem mu seveda moral pomagat poganjat – gonit pedolin. Po jami so razpeljani številni vodni kanali v obliki labirinta, vsi pa se končajo na »otoku«, ki je 350 metrov oddaljen od pomola. Nekateri so dolgi 10 ali 11 km in vsi vodijo do »otočka«. Stalno kapljanje vode polne apnenca, je ustvarilo številne apnenčaste stebre različnih barv in oblik, od rdeče, sive, zelene in modre, v obliki cveta, dežnika in levje glave, ki so se vrstili ob poti. Arheološke raziskave so pripeljale do raznih najdb, kot so scene lova, lokov in puščic na zidovih, kar dokazuje, da so nekoč, pred približno 70. milijoni let, primitivni ljudje to jamo koristili kot svoje prebivališče. Pripeljala sva se do konca. Bilo mi je vroče in pošteno sem se spotil, saj sem gonil kot za stavo, poleg tega pa sem se oblekel v motoristične hlače in jakno, da sem se zaščitil pred kapljanjem vode. Fantu oz. vodiču, ki me je spremljal, sem prihranil malo moči, jaz pa sem si ogledal to zanimivo jamo, napravil nekaj fotografij, pridobil malo mišic, na koncu pa kupil par jamskih spominkov. Nato sem se vrnil v hotel po mojo prtljago in poravnal račun za sobo.

Odpeljal sem se proti Bijaru in že po nekaj kilometrih, se je cesta spremenila. Asfalt je izginil in pot sem nadaljeval približno 60 km po makadamu do Takaba, kjer sem za ta dan zaključil z vožnjo. Med potjo sta me spet spremljala dež in mraz, kar mi ni prišlo do živega, saj sem si pravočasno oblekel »dežjaka«. Poiskal sem hotel, nabavil nekaj njihovega kruha – palačinko in si v sobi privoščil še salamo, ki sem jo vozil seboj že od doma. Nameraval sem na potep, zato sem se preoblekel in odkorakal v mesto. Moj ogled se je hitro končal, saj so mi ga preprečili temni oblaki, ki so spet grozili z dežjem, zato sem se vrnil v hotel. Ker je bila ura šele 18.30 zvečer, in je za spanje bilo še prezgodaj, sem se odločil, da si zabeležim nekaj vtisov tega dne, saj si vsega ne da zapomniti. Naslednji dan sem nameraval nadaljevati pot proti Orumiyehu, kjer naj bi se ponovno dobil z Ano in Gregorjem. Počasi se me je pričel lotevati spanec, zato sem se spravil v vodoravni položaj in po hitrem postopku zaspal.

Zbudilo me je sončno, a mrzlo jutro. Počasi sem pospravil svojo kramo, oblekel jakno in hlače z vso podlogo in se odpravil na pot. Cesta iz Takaba proti Shahin Denz je bila ena od najboljših, vsaj kar se tiče motoristov. Bila je malo bolj vijugasta v primerjavi s prejšnjimi ravnimi cestami in počasi sem spet dobil malo občutka za zavijanje. Peljal sem skozi mesta Bukan in Mahabadan do Orumiyeha. Gregor in Ana bi me naj pričakala v Orumiyehu, ker pa smo prihajali vsak iz svoje strani, smo se po naključju srečali že slabih 25 km pred mestom ter skupaj nadaljevali pot do mesta. Tam smo nameravali prespati in se nato naslednji dan skupaj odpraviti proti domu. Kot po navadi smo najprej poiskali soliden hotel po ugodni ceni. Prtljago smo pospravili v sobe, motorje pa smo tokrat spravili v ograjen prostor, ki je bil pod ključem. Ker nihče od nas ni imel več rialov, želodec pa se je že pošteno oglašal, poleg tega pa je bilo treba plačati še hotel, smo za pomoč prosili receptorja. Prijazni in ustrežljivi kot so Iranci nas hitra pomoč ni presenetila. Njegov prijatelj nas je peljal do neke prodajalne z zlatnino, kjer smo opravili menjavo. Že precej lačni smo se odpravili na pozno kosilo v hotelu. Privoščili smo si riž, nekakšne omake in piščanca, solate pa po navadi nisem naročil, ker sem se bal težav s črevesjem. Ano je namreč že dva dni mučila vročina in driska, zato je šla po jedi počivat, midva pa sva se odpravila na sprehod po mestu. Hodila sva po ulicah, si tu in tam ogledala kakšno trgovino, tržnico in od zunaj tudi džamije. Eden od trgovcev s televizijskimi aparati naju je povabil v trgovino in nama postregel s čajem. Bil je radoveden od kot prihajava in kam sva še namenjena. Da nama je napotke za naprej. Med sprehodom po mestu, naju je spet ujela kratka ploha, zato sva se umaknila v slaščičarno in si privoščila eno izmed njihovih sladic, za po vrhu pa še sladoled. V trgovini sva kupila kante za bencin z namenom, da jih napolnimo za naslednji dan, ko bi prestopili iransko mejo in prišli v Turčijo, kjer je bencin veliko dražji. Liter stane skoraj 2,00 €, v Iranu pa le 0,40 €. Počasi sva se vrnila nazaj v hotel. Ana si je od poti in tegob, ki so jo pestile, malo opomogla, midva pa tudi. Dogovorili smo se, da se zjutraj dobimo pri zajtrku okoli devete ure, ker Iranci vstajajo pozno. Bil je že čas za počitek, zato smo se počasi odpravili vsak v svojo sobo.

Zjutraj smo skupaj odšli po motorje, a še vedno smo bili prezgodnji. Morali smo počakat, da se je »gazda« zbudil in nam odklenil. Pospravili smo prtljago in se odpravili do prve bencinske črpalke, da napolnimo kante, ker je do meje bilo le še 30 km. Na žalost nam kant niti na prvi niti na drugi črpalki niso hoteli napolnit, zakaj ne, pa se nismo mogli sporazumet. Da nismo tovorili še praznih kant, sem jih na črpalki poklonil nekemu domačinu s kombijem. Sprva je malo prestrašeno gledal, saj je mislil, da mu jih prodajam, na kar pa se je darila razveselil. Brez zaloge bencina smo se pripeljali do iranske meje. Na meji se je ponovil enak postopek kot takrat, ko sem prihajal v Iran. Na srečo smo brez zapletov prečkali obe meji in vstopili v Turčijo. Pot smo nadaljevali po skalnatem turškem Kurdistanu, proti Yuksekovu do Bakale in naprej do jezera Van, ki je največje jezero v Turčiji. Značilno je po veliki koncentraciji mineralov in po ekstremni alkaliteti. Ob jezeru smo našli poceni restavracijo. Hrana in postrežba sta bili zelo dobri. Malo smo še posedeli, da smo si oddahnili po obilnem kosilu, nato pa nadaljevali pot proti Tatvanu mimo Bitlisa, Silvana in Diyarbakirja, ki se nahaja na bregovih reke Tigris, ker smo prespali.

Zjutraj smo odpotovali do Sivereka, kjer smo zavili proti Firat Iskelesu, od tam pa s trajektom preko jezera do mesta Narince. Pot smo nadaljevali do Nemrut Dagija, ki s svojimi orjaškimi kamnitimi glavami bogov na vrhu gore, velja za enega najbolj znanih in obiskanih krajev vzhodno od Ankare. Z motorji smo se ustavili pod goro, kjer je bila gostilna in trgovinice s spominki. Do vrha gore smo morali peš in po polurni hoji v hrib smo ponovno prišli na višino 2150 m. Bilo je zgodaj popoldne in kar precej toplo, zato smo se ob prihodu na vrh kar pošteno spotili, saj smo bili v motorskih oblekah. Okolica gore in kamniti kipi ustvarjajo posebno mistično vzdušje. Veličastne kamnite kipe je dal postaviti nepomemben lokalni kralj Antioh. Domišljal si je, da je potomec bogov, zato si je dal na vrhu gore iz kamna izklesati svojo podobo, na levi in desni strani pa se je obdal s štirimi svojimi predniki: Apolonijem, Fortuno, Zeusom in Heraklejem. Glave kipov merijo več kot 2 metra v višino. Včasih so stale na ogromnih podstavkih, ki pa so jih večkratni potresi precej uničili. Presenečenega nad temi ogromnimi kamnitimi kipi, me je presenetil še roj pikapolonic. Tako velikega števila teh malih rdečih živalic nisem videl še nikoli. Napravil sem nekaj fotografij in počasi smo se iz hriba odpravili proti našim konjičkom. Pred nami je bilo še kar nekaj kilometrov, zato smo se morali odpravit. Peljali smo do Kahte in dalje mimo Adijamna do Kahramanmarasa, kjer smo prespali. Zjutraj smo nadaljevali pot do Golbasija, Darende, Guruna, Pinarbasija, Kayseri, Goreme ter do Uchisarja, kjer živi Krejzi Ali s trgovino s spominki. Pri njemu sem že drugič imel namen ustaviti, da ga pozdravim. Želel sem mu izročit sliko najinega prvega srečanja leta 2006, ko sem se potepal tu naokrog. Ana in Gregor nista želela z mano, zato sta jo mahnila proti Ankari. Našel sem Krejzi Alija ter mu izročil sliko. Razveselil se je mene in slike, v zahvalo pa mi je dal obesek »modro oko«. Nato se odrinil na pot za Gregorjem in Ano. Kar kmalu sem ju dohitel na poti Ankara – Bursa in spet smo skupaj vozili do Bandirme, kjer smo ob cesti opazili hotel. Ustavili smo se, saj je bil že čas, da zaključimo potovanje za ta dan. V tem hotelu sicer ni bilo mogoče dobiti hrane, smo pa v bližini hotela našli restavracijo,v kateri smo se pošteno nabasali, žal pa brez njihovega piva, ker ob avtocestah v restavracijah ne točijo alkohola. Mogoče ne bi bilo slabo uvesti kaj takega tudi pri nas. V restavraciji smo se spoznali s parom iz Grčije, ki sta se nastanila v istem hotelu kot mi. Malo smo poklepetali, spili pijačo, seveda brezalkoholno in se počasi spravili k počitku.

Noč je minila prehitro in spet smo morali natovoriti naše konjičke. Opazili smo, da je zadnja guma pri Aninem motorju prazna. K sreči je bila ob hotelu tudi bencinska črpalka, zato smo se odpravili kar tja. Gregor je v zračnico dal injekcijo, nato smo jo napolnili z zrakom. Ana je naredila par krogov po parkirišču hotela, in ker je bilo vse o. k., smo se odpravili na pot. Žal pa smo ugotovili, da bo treba poiskati vulkanizerja. Luknja na zračnici je bila prevelika, zato jo je bilo treba zamenjati z novo. Po menjavi, smo spet lahko nadaljevali pot, tokrat je bilo zares vse o. k. Pot nas je peljala proti Canakkalu. Med vožnjo nas je zaradi prehitre vožnje ustavil policaj in zahteval vozniško in prometno dovoljenje. Pokazali smo mu mednarodno vozniško dovoljenje, on pa nam je napisal 150 € kazni. Niti na misel nam ni prišlo, da bi kazen plačali, zato smo se delali, kot da ga nič ne razumemo. Odpeljali smo se do mesta Lapseki, kjer smo se vkrcali na trajekt, ki nas je pripeljal do Galibola. Na trajektu smo spoznali tudi turškega motorista, ki nam je potožil, da je tudi on plačal kazen zaradi prehitre vožnje. V mestu Kesan smo dotočili le toliko bencina, da smo lahko naslednje jutro prišli do bolgarske meje, ker je pri Bolgarih bencin pol cenejši. Pripeljali smo se v bližino turško-bolgarske meje, poiskali hotel za 20 € na noč in se odpravili preko ceste v restavracijo na večerjo. Malo smo si še ogledali kraj, poklepetali o prevoženi poti in se odpravili spat.

Zjutraj smo se napotili proti turški meji in molili, da še nimajo na računalniku obvestila o kazni, ki smo si jo prislužili zaradi prehitre vožnje. Sreča je bila na naši strani (verjetno zaradi roja pikapolonic) in turško mejo smo prestopili brez problemov. Po hitrem postopku smo vstopili v Bolgarijo. Tu smo se vozili po avtocesti, zato smo hitro prišli do Svilengrada in naprej do Plovdiva proti Sofiji. Iz avtoceste smo skrenili na staro cesto in po njej vozili skozi Sofijo. Ob cesti smo videli lepa dekleta, ki so stala na pločnikih in čakala ter vabila mimo vozeče voznike, predvsem tovornjakarje, ki se menda kar pogosto ustavljajo zaradi obojestranskega zadovoljstva. Počasi smo se že bližali bolgarsko - srbski meji, zato naj povem še nekaj malega o Bolgariji, ki leži v osrčju Balkana in je nekaka vez med Evropo in Orientom. Zavzema 110.912 km2 in šteje 8.100.000 prebivalcev. Bolgari so slovanski narod. Dežela hrani izjemno veliko kulturnih in naravnogeografskih spomenikov pod Unescovo zaščito. Tu je še veliko neokrnjene narave, stara mesta, prijazni ljudje in odlična kulinarika. Poseben sloves ima »Dolina vrtnic«, od koder prihaja edinstven bolgarski izvozni izdelek rožno olje. Žal si vsega tega nismo mogli ogledat, ker smo hiteli domov. Pri prehodu bolgarsko-srbske meje nismo imeli nobenih težav. Končno smo bili v Srbiji in hitro smo se pripeljali do Dimitrovgrada, kjer smo se počutili že, kot da smo doma. Od tu smo se peljali dalje proti Beogradu. V Čifliku pri Beli Palanki smo se ustavili pri vulkanizerju, kjer sem že dober znanec, saj sem pri njem že večkrat prespal, med drugim tudi pred osemnajstimi dnevi, ko sem odhajal proti Iranu. »Gazda« nas je častil s pijačo, mi pa smo mu na kratko opisali prevoženo pot, nato pa se odpravili proti Beogradu. Približno 30 km pred glavnim mestom, smo se ustavili pri motelu Kapije Šumadije, kjer smo za nočitev odšteli komaj 10 € z zajtrkom vred. Motel je bil menda pred kratkim prenovljen. V motelu je bila tudi restavracija, kamor smo se hitro odpravili ter si naročili jedačo in pijačo. Do sedaj še nikjer na krožnik nisem dobil tako velike »vešalice«. Nalašč sem jo malo zmeril. Segala je od prstov do komolca Anine roke. Kljub temu, da smo bili lačni, nam je kar nekaj ostalo na krožnikih. Malo smo še posedeli in se siti kot bobni odpravili spat.

Zjutraj smo se dobre volje odpravili na zajtrk, ki je bil prav tako obilen, kot večerja. Spet smo natovorili naše zelo umazane motorje in nadaljevali vožnjo proti Beogradu in Zagrebu. Sto kilometrov pred Zagrebom so se začele pogoste plohe, zato smo spet oblekli »dežjake«. Med potjo smo se ustavili le toliko, da smo odtočili in spet hiteli proti domu. Gregorjev dopust je bil že pri kraju, mene pa je domov vleklo domotožje. Hitro smo prečkali hrvaško mejo, na bencinski črpalki napolnili naše konjičke, ki so nam ves čas dobro služili. Kupil sem si še polletno vinjeto, nato pa smo se napotili proti Krškem, kjer smo se morali poslovit. Sam sem nadaljeval pot do Radeč in si za vsak slučaj v restavraciji »Krožišče« privoščil pizzo. Moje devetnajstdnevno potepanje je bilo pri kraju. Vesel, da na poti nisem imel nobene nesreče ali slabe izkušnje, sem končno prispel domov. Deležen sem bil lepega sprejema in dobre večerje. Kljub temu, da sem bil kar malo utrujen od poti, sem še dolgo v noč pripovedoval o dogodivščinah na poti.

Za konec pa še morda samo to. Moram priznati, da sem bil rahlo skeptičen, ko sem se odpravljal na pot. Na raznih forumih sem namreč prebral kar precej negativih stvari o Iranu. Mislim, da nekateri enačijo Iran z Irakom, kjer se pa verjetno res lahko človeku zgodi tudi kaj neprijetnega. Bil sem že na različnih potovanjih, vendar niti slučajno pa nisem pričakoval, da bom videl toliko lepih stvari in doživel toliko prijaznosti in uslužnosti s strani domačinov, zato sem vesel, da sem se odločil za to destinacijo.

V devetnajstih dneh, kolikor je trajala moja pot do Irana in nazaj, sem skupaj prevozil 10.850 km in porabil približno 1.600.00 €.

Za pot v Iran je potrebna viza, ki se za Slovence dobi na iranski ambasadi na Dunaju. Za motor je obvezen karnet, ki ga izda AMZS v Ljubljani. Zanj je treba odšteti 147,58 €.

Cene goriva : Turčija 1,76 €/liter, Iran 0,40 €/liter.

Ceste: Na zahodu Turčije so zelo lepe, proti vzhodu pa slabše, vendar pa se bodo tudi tam zadeve kmalu izboljšale, saj se dela in obnavlja veliko cest. V Iranu pa so ceste lepe in široke.

Nočitve: V Turčiji okrog 20 € na noč, v Iranu pa so cene precej višje. Kjer pa je cena nižja, je temu primerna tudi soba.

Facebook SLIKE IRAN 2010Slike



QUOTE(koko @ Thu, 14. April 2011, 22:49:59) View Post
brawo motoristek, hvala za objavo potopisa! flower.gif



QUOTE(AlieN-RaT @ Fri, 15. April 2011, 17:55:10) View Post
odličn potopis.. mogoče sem pogrešal samo kake slike...




SLIKE veselje.gif
Celeia

Mala tvoj frajer je budala ne ve da si mi dala...... GS




0 user(s) are reading this topic

0 members, 0 guests, 0 anonymous users